• top

    Poletni Lepopis je tu!

    Intervjuja v tem Lepopisu ni. Sva čakala do zadnjega, ampak niti Borut Pahor, niti Stephen King, niti Alanis Morissette niso imeli časa. Lej, da ne boste rekli,...

  • top-pemba-wete

    Obrazi z otoka Pemba

    Najin dan se začne s prehodom po glavni cesti mesteca Wete. Skočiva do “zgornjega marketa” po pomelo, se vmes ustaviva v trgovini za 2-slojni toaletni papir in...

  • pemba

    Ramadan.

    Beseda, ki sva jo v zadnjih 24 urah slišala dvestokrat pogosteje, kot sva jedla. Ja, vsaj dvestokrat. Danes na ulicah nihče ne pije, nihče ne je, nemi...

  • misali-topimage

    (Pre)dolg izlet na Misali

    “We start at 8 AM,” sem rekel. “Yes!” je odgovoril. “8 morning.” “OK, you come to pick us up 8 in the morning.” “Yes, 8 morning.” In...

  • top_zaziresort

    Iz luknje v raj.

    Tole spodaj je bila najina soba dve noči nazaj. Prišla v mesto Bububu. Naglas na drugem zlogu. Dve urici iz najbolj severne plaže na otoku, lačna, smrdeča. “Je...

topImage

Joey iz Kelly Familly in midva

Včeraj sva dan preživela z gospodom Joeyejm, tistim gospodom iz Kelly...
Princeska.

Zakaj me vedno zvleče na neke stolpe?!

Tam čisto na dnu tega prispevka je moj posran obraz, po tem,...
topImage

Čez cesto: Z Argeto na Primorsko

Na tem izletu sva se naučila nekaj izredno pomembnega. Torej. Če...
top

Poletni Lepopis je tu!

Intervjuja v tem Lepopisu ni. Sva čakala do zadnjega, ampak niti...
bled-top

Čez cesto: Pravljični Bled.

Za nas Ljubljančane (ali pa mogoče kar Slovence) Bled pomeni preprosto...

Iz aktualne izdaje naše brezplačne e-revije Lepopis

topImage

Barantač naj bo!

Ne barantam zato, ker sem Gorenjec ali zato, ker skozi življenje...
topImage

Čisto blizu: Magični Dolomiti

V knjigi, ki sem jo kupila pred mnogo leti – ko...
top

Poletni Lepopis je tu!

Intervjuja v tem Lepopisu ni. Sva čakala do zadnjega, ampak niti...
topimage

5 razlogov zakaj v Yellowstone

Yellowstone je najstarejši in po mnenju mnogih popotnikov – najlepši nacionalni...
topimage

Pravljično potovanje na Novo Zelandijo

Oddaljeno potovanje nekam v neznano. Na drugi konec sveta, kjer je...
topImage

Včeraj sva dan preživela z gospodom Joeyejm, tistim gospodom iz Kelly Family. No, nisva ravno dneva preživela z njim. Šli smo na eno kratko kosilo. No, ne ravno kosilo. Ubistvu smo šli na kavico. No … ne čisto kavico,, le srečali smo se na uli… No, nismo se čisto srečali, bolj sva mu pomahala na daleč. No, ne ravno pomahala, bolj samo pozdravili smo se. No, ni smo se ravno pozdravili, bolj sva ga samo videla, ko je šel mimo naju. No, ni ravno šel mimo naju, ampak sva ga samo videla na daleč. No, nisva ga ravno videla, ampak … no, pravzaprav sva se peljala mimo ene ladje, ki jo je on enkrat davno tega podaril mestu Rostock in se parkrat zadrla: “Sometimes I wish I were an aaaangeeeeel, sometimes I wish I were you!” :)

untitled-0942

Evo ladje, da ne boste rekli, da si karkoli zmišljujeva! :)

Lepa dva dneva sta za nama. Sploh včerajšnji je res pokal po šivih. V enem dnevu sva prekajakala rečne kanale mesta Rostok (mimogrede, ime so dali stari Slovani in sicer izhaja iz besedice “raztok”, ker se tukaj reka “razteče” v morje), prehodila vse mogoče sladoledne uličice mesta, jedla lokalne specialitete, zvečer pa nižala povprečno starost na izjemnem klavirskem koncertu priznanih mednarodnih pianistov. Všeč so nama takšni dnevi. Iz vsakega pola po malem.

Sva pa v zadnjih 24 urah dosegla tudi prav poseben rekord. Izgubila sva kar troje.

  1. Stekleničko za vodo.
  2. Denarnico z vsemi dokumenti.
  3. Telefon.

Od vsakega izgubljenega predmeta sva se pomaknila vsaj nekaj (pri telefonu tudi več kot 15) kilometrov in več ur. In, glej ga zlomka (beri: poštenega Nemca), vse sva dobila nazaj. Ja, tudi denarnico z vsemi evri in karticami. Viva Germany!

untitled-0957

Warnemünde – Nemška različica idiličnega obmorskega mesteca.

Ni šans, da bi Nemčijo povezal s tole fotografijo spodaj, ne? Majketi, tudi Nemci imajo svoj košček lepih plaž. Sicer naju celih 19º v vodi ni prepričalo, da bi namočila jajčke in jajčnike, pa sva njihove plavalne spretnosti raje opazovala skozi kozarec vina. Lej, vsakemu svoje. :)

untitled-0953

Nemški Miami beach.

Do konca tedna naju čaka sklepni del najinega enotedenskega raziskovanja Nemčije. In danes sva prevzela ključe tega modrega lepotca. Šarmanten je. Veliko je dal skozi. In moder je v vseh pomenih besede. Da se “prižge”, rabi kakšno minuto. Ampak ima pa hladilnik, štedilnik in posteljo. Bam! :)

untitled-0981

Princeska.

Tam čisto na dnu tega prispevka je moj posran obraz, po tem, ko me je Katka spet nasrala, da “greva, no, na tale cerkven zvonik. Poglej, saj ni tako visok.” Do vrha sva po najbolj ozkih stopničkah hodila pol ure. Če bi hotel malce pretiravati, bi rekel dve uri.

Sva v mestecu Schwerin. Najmanjši prestolnici nemške regije. Mestecu, v kateri je več kot ena tretjina vodnih površin, in mestecu, kjer očitno vsi kolesarijo s povprečno hitrostjo vsaj 80 km/h. Luštno je. Imava svojo hiško (!) ob jezeru, svoji kolesi (Katkino noče iz 5. v 6. prestavo) in v hladiniku se vedno najde kakšno lokalno pivo. Danes bi naj šla s kanujem po jezeru, pa sva to kaskadersko aktivnost raje zamenjala za lovljenje sončnih žarkov ujetih v sladoledno pisane staromestne hiške.

untitled-0878

Noro všeč nama je severo-vzhodno nemška kuhinja. Tukaj niso samo klobasice in pivo. Je elegantna mešanica ruskih in poljskih okusov prežeta z severnomorskimi vetrovi. Po domače povedano: ribji golaž s sadko smetano in limono. Pravijo ji soljanka. Noro dobra! Ampak, da ne boste mislili, da sva all in v vse nemško. Danes na poti domov (ja, po 10 kilometrih s kolesom) sva se pregrešila in zavila v grško restavracijo. Da pa ni blo vse mimo rdeče niti, sva zraven spila domače pivo iz sosednje vasi. :)

Naokoli potujeva z vlaki in jutri navsezgodaj greva v mestece Rostok. Blizu je, dobro urico vožnje. Čisto ob morju. In čeprav nama že tukaj ves čas prigovarjajo, da naj se greva kopat v jezero in kasneje tudi v morje, je vse, kar si lahko mislim: “A ste nori? A ni zunaj like 15 stopinj?!” :)

Takole. Pod v najini hišici sva dala na ful in čas je za … pomembna prekinitev. Ravnokar je Katka javila, da ogrevanje tal ne deluje! :) No, plan b. Greva pod kovter in narediva načrt za jutri! :)

untitled-0888

Kolikokrat ste že pomislili, da bi šli na počitnice v Nemčijo? Še nikoli? Ej, priznam. Tudi midva ne. Dokler naju niso povabili. Zdaj pa sva kar naprej tukaj. Se vsedeva na letalo in sva čk-čk-čk na cilju. No, danes se je tale čk-čk-čk malce zamaknil, ker sva seveda po slovensko zgrešila po nemško točni vlak. :)

untitled-0251

Ona bo uživala ob hrani! :)

Trenutno sva v mestecu Schwerin, nekje čisto blizu Baltskega morja. Imajo veliko (beri: ogromno) jezero s pravim pravljičnim gradom, zato vonja po morju še ni bilo. No, razen na najinih krožnikih. Sva si malce privoščila in to je pravzaprav vse, o čemer je vredno danes spregovoriti.

untitled-0255

Spala sva 3,5 ure, potovala vseeno dobrih 9 ur, kolesarila ko mutava do mesta in nazaj, spila nekaj piv in še več kav, zdaj pa komaj čaka, da končam tole poved in greva spat. Evo, konec je. Spat. :)

 

topImage

Na tem izletu sva se naučila nekaj izredno pomembnega. Torej. Če ti Google Maps načrt tvoje poti namesto z modro označi s temno rdečo barvo, potem ni napaka, da bo njegov izračun za naslednjih 7,5 km prikazal porabljen čas: 55 minut. Dobrodošli v koloni do Dragonje! Pa sva izsilila dva Švaba in fasala sredinca od Italijana ter se namesto na soline, kamor bi naj prišla navsezgodaj zjutraj, ko je menda pogled tam najlepši, odpravila v … Škocjanski zatok. Kam?! 😀

Teta Argeta, ona tadobra slovenska pašteta, naju je poslala raziskovat od kod inspiracija za njen nov okus “po primorsko”. Nama je poslala program, pa sva rekla, če lahko še malce po svoje. Je bila seveda za in tole spodaj je najin predlog malce drugačnega gurmanskega izleta na Primorsko.

Cilj: dobro jesti, videti kaj novega in domov prinesti same dobrote!

Predlog enodnevnega izleta na Primorsko

Predlagava, da se ne držite zaporedja “kot pijanec plota” ali “Primorec množine”, temveč se prilagodite temno rdečim črtam (beri: gužvi na cesti).

  1. Sprehod po Škocjanskem zatoku. Priznava, nisva vedela, da to obstaja. Sredi vsega trušča in buma je oaza za vse tiste, ki imate radi tišino, ki jo tu in tam prereže prhutanje peruti ene izmed 150 vrst ptic, ki jih še, majketi, nikoli niste videli. Sva videla, da določeni kaskaderji tam tudi tečejo, zato se lahko tudi vi v objemu narave razmigate že navsezgodaj zjutraj.

    Primorska-izlet-Argeta-1

  2. Na soline. Odkar sva si privoščila solni cvet, sva si želela pofotkat naše soline. Sicer nama ni uspelo ujeti najlepše svetlobe, a vseeno ta slana prostranost daje nek prav poseben utrip. Tam iz ene šajtrge sem na skrivaj odtujil nekaj zrnc pravkar pobrane soli, kar se je meni zdelo veliko bolj smešno, kot varnostniku na vhodu. Vse OK! :)
  3. Kosilo pri Mari v Piranu. Gospa Mara je menda legenda tukajšnje kuhinje. Če bi se ob postrežbi okusne tune z zelenim poprom in v foliji pečene orade še nasmehnila, bi bila izkušnja popolna. Ampak ji oprostiva. Obala je polna turistov in včasih ti pač “zmanjka žetonov”. :)
  4. Kavica na Tartinijevem trgu. Zadnje čase v najinem 27 m2 velikem stanovanju prespi kar nekaj popotnikov in na seznamu prav vseh je bil Piran. Res je lepo mestece, kavica je dobra in ne tako draga, pa še nama se čisto vedno uspe izgubiti v njegovih uličicah.
    Primorska-izlet-Argeta-15

    Sladoledast Piran.

  5. Oddih med oljkami nad Mesečevim zalivom. Odkar sva odkrila tale zalivček, se sem vračava vse pogosteje. Verjetno eden najlepših pogledov v naši deželici. Tokrat nisva šla do morja, ampak sva se zavlekla pod nekogove oljke, si razgrnila dekco in prebavila tisto ribo in kavico od zgoraj.
    Primorska-izlet-Argeta-20

    Desno so oljke, levo greš pa dol proti vodi. Midva lenuha sva zavila … na desno! ;)

  6. Gurmanska vasica KrkavčePriznaj, da še nikoli nisi slišal za Krkavče. :) Ker sva se izogibala koloni, ki se je vila proti mejnemu prehodu Dragonja, sva se vozila po pravih primorskih rovtah, a se je res izplačalo. Krkavče so mirna vasica, kjer gospa s cigaretom v ustih čaka na dogodek v mestu. In tam je še cerkev. In lične hišice. Ampak to še ni najboljše. Najboljše so skrite kmetije. Pri eni sva kupla domače olivno olje, vložene olive in olivni namaz. Pri gospodu tam doli kozji sir s tartufi in poltrdi kozji sir. Pri njegovem sosedu, ki naju je počakal kar na cesti pa še domač refošk in “on česen, tist’ tam za traktorjem”.
  7. Sončni zahod na gradu Socerb. Res lep grad, s še lepšim razgledom. Če me Katka ne bi silila, da se za voljo fotke postavim na rob obzidja, ki se dviga nekaj deset metrov nad gozdom, bi mi verjetno ostal še kakšen drug lep spomin. :)
    Primorska-izlet-Argeta-29

    Na gradu se tudi kaj pojest. No, al’ pa oženit. Kakor ti pač tisti trenutek paše. :)

In kako zaključiš takšen izlet?

Prideš domov, skočiš pod tuš, nato pa na mizo razgrneš vse tisto, kar ti ji dala vasica Krkavče. Zraven še domač kruh iz sosedove pekarne, pa Argeta po tvojem izboru … in to je to. :)

Primorska-izlet-Argeta-44

Njamiiii! Večerja za zmagovalce … in tiste utrujene po celodnevnem izletu. :)

Kaj mislite, da se zgodi, če se dobijo na kavi kitajski wunderkind čelist, glasna galicijska dudarka in politično vroči iranski igralec na kamanče, potem pa pokličejo še svoje prijatelje? Ne, to ni vic, je resnična zgodba. Niso se grdo gledali, niso se skregali, ampak naredili nekaj izjemno lepega.

Yo-Yo Ma je bil umetniško nemiren in šel iskat glasbenike po poteh Svilne poti. Nastal je Silk Road Ensamble, ki združuje tradicionalne glasbenike različnih držav, rezultat pa je čudovita harmonija velikih solo umetnikov.

Po njegovi zgodbi je bil posnet tudi dokumentarec ‘Glasba tujcev: Yo-Yo Ma in skupina Silk Road’, ki sva si ga ogledala na Sarajevskem filmskem festivalu v Kinodvoru. Ob istem času smo si film ogledali v Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu in Rijeki. Film govori veliko več, kot samo o glasbi. Govori o prijeteljstvu, ljudeh in njihovih državah, ki nimajo najlepše zgodovine ali prihodnosti. Film, ki premakne meje tvojih obzorij.

Pazite pri ogledu! Zaželeli si boste na koncert nekam daaaaaleč :) Saj veste, vsi smo iz istega sveta.

topImage

Ne barantam zato, ker sem Gorenjec ali zato, ker skozi življenje polzim z varnostniško plačo – barantam zato, ker rad prišparam kakšen evro, se družim z domačini in sam (s pomočjo žene) kreiram nove zgodbe in spomine, ki so bolj dragoceni kot vsi pribarantani zakladi skupaj.

Napisal: Andraž (www.kdortobere.eu)

Marakesh: »Don’t tell anyone!«

V Maroku smo za dvodnevni izlet v puščavo, ki je stal 150 €/osebo, plačali točno 150 evrov … za štiri osebe! Naš dežurni barantač Manca je več kot eno uro v nekakšni franco-itali-albanščini zbijala ceno enemu izmed top ponudnikov izletov v Saharo. Ko smo zjutraj prišli na dogovorjeno mesto, kjer naj bi nas pobral kombi, nas je vodič peljal stran od vseh ostalih turistov in nam v hecu zabičal, naj nikomur ne povemo, za koliko smo ga »oskubili«.

Vrhunec potovanja pa je bila (mamljiva) ponudba enega od vodij berberskega kampa, v katerem smo prenočili: “1000 kamel za tvojo vedno gobčno ženo!”

Istanbul: »Friend, your wife is crazy!«

Zadnji dan v Istanbulu. Nakupila sva že vse … Ne, čakaj – kje so pa začimbe!? Z nekaj drobiža se odpraviva na Grand Bazaar in vmes razmišljava, čemu se bova odpovedala in kaj najbolj potrebujeva: POPER!

»Ne, kupila bova poper, čili, čaj IN kari – pa če obredem vse štante v Turčiji!« reče Manca.

Šla sva v kakšniih 32 trgovinic, ki mejijo ena na drugo. Vsi so se nama smejali, nekateri so prepričevali mene, drugi so se obračali k Manci – ni šanse, da bi nama za denar, ki ga imava, kdo ponudil vse našteto.No, eden od prodajalcev se naju je po izčrpnem pripovedovanju, da nama je ostalo samo še nekaj drobiža, usmilil in naju, kljub negodovanju vseh tistih, ki so naju prej zavrnili (postala sva prava atrakcija – nekateri prodajalci so celo hodili za nama), potegnil v svoj shop in nama nametal zgoraj naštete dobrote.

Preden sva odšla, mi je zašepetal: »Friend, your wife is crazy!«

IMG_6139

Ho Chi Minh: »Come here!«

Nekako se izgubiva med neskončno množico prodajalnic na Ben Thanh Marketu in spet se znajdem pred štantkom številka 335.  »A ni to ista …?«  Glasna prodajalka, ki niti za sekundo ne preneha z blebetanjem v anglo-vietnamščini, me s svojimi NOHTI ZAGRABI ZA JOŠKO (!!!), živčno strese moje ne-mlečne žleze in me potegne med police, polne najrazličnejše robe. »Come here! What you like? How much???«

S kislim nasmeškom na obrazu se nekako izvijem iz njenega prijema smrti, ki ga je najbrž pobrala v kakšnem filmu Brucea Leeja, in ji s tresočim glasom odgovorim: »Only one wallet. Michael Kors.« Točno ve, kaj želim, saj sva se zjutraj več kot 15 minut prerekala o ceni modre denarnice, ki si jo je zaželela moja draga. Enako denarnico sem videl pri vsaj 10 drugih prodajalcih in sem zahtevano ceno (900.000 dongov) zbil največ za polovico.

IMG_9537

Postal sem predrzen in še vedno vztrajal pri prvotno ponujeni ceni: 200.000 dongov ali pa … zakorakam proti izhodu. V sekundi mi izmakne fotoaparat, ki je počival obešen okrog mojega vratu. V drugi roki drži denarnico, ki mi jo ponudi z največjim nasmeškom, kar sem jih kdajkoli videl.

Primem fotoaparat, primem denarnico in se nasmehnem – zmagal sem!

Oboje mi prepusti in zavriska: »500!«

10 minut kasneje zmagoslavno stisnem njeno roko in ji predam plačilo: 250.000 dongov (10 evrov) + polovico leve bradavičke (ki je ostala za njenim nohtom) = kar dober deal za čudovito denarnico.