• topimage1-mnemba

    Mnemba. En ar raja za snorklanje.

    A veš, kaj mi gre na živce, ko berem kakšne popotniške bloge? Iščem najboljše mesto za snorklanje na Zanzibarju in potem mi jih naštejejo 10. Ta tam dol...

  • topznz

    Sulejman in ribji kari

    “Sulejman,” se nama je predstavil. Na prvi pogled droben, temen fantič. Brez zgornje desne polovice zob in rahlo vdrtimi očmi, ki so jih večino časa zakrivala temna...

  • topimage3

    Habari. Mizuri. Nuwewe.

    … in smo šli v njegovo vas. Ker je bilo za nami že nekaj ur jadranja po turkiznem morju, je bila moja prva misel, seveda, hrana. V...

  • topimage1

    Nova barva! Zanzibar turkizna.

    Mjanmar zlata. Bali zelena. Kanawa modra … Zanzibar turkizna. Živiva ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz peska, ki mu zavida tudi moka. Ko...

  • topimage2

    Mambo Jambo!

    “Unga dunga bunga lunga tunga,” je prineslo skozi modre zavese. Besede so se ujele v molekule zatohle vlažnosti in naju vrgle pokonci. Ura je bila že zgodaj...

blackneasy

Pojdi z Black’n’Easy v Amsterdam!

Priznam. Ni ga čez vonj, ko se ti na vse zgodaj...
topimage1-mnemba

Mnemba. En ar raja za snorklanje.

A veš, kaj mi gre na živce, ko berem kakšne popotniške...
topznz

Sulejman in ribji kari

“Sulejman,” se nama je predstavil. Na prvi pogled droben, temen fantič....
topimage3

Habari. Mizuri. Nuwewe.

… in smo šli v njegovo vas. Ker je bilo za...
topimage3

Kako preživeti neskočne ure na letališču?

Po dolgem času sva se spet znašla na letališču. In ne...

Iz aktualne izdaje naše brezplačne e-revije Lepopis

topimage

5 razlogov zakaj v Yellowstone

Yellowstone je najstarejši in po mnenju mnogih popotnikov – najlepši nacionalni...
topimage

Pravljično potovanje na Novo Zelandijo

Oddaljeno potovanje nekam v neznano. Na drugi konec sveta, kjer je...
topimage

Predlog potovanja: Divjina Kostarike.

Kostarika je majhna, a zelo raznolika država Srednje Amerike. Ponosna dežela...
topimage

Galerija: Glasna Etiopija (Arne Hodalič)

Fotografije povedo več kot tisoč besed, nekatere med njimi pa jih...
topimage

Odklop na otoku Borneo

Vas že dolgo vleče v Azijo in ste navdušeni ljubitelji divje...
topimage1-mnemba

A veš, kaj mi gre na živce, ko berem kakšne popotniške bloge? Iščem najboljše mesto za snorklanje na Zanzibarju in potem mi jih naštejejo 10. Ta tam dol na jugu, pa potem ta na vzhodni obali, pa dva na jugo-vzhodni obali, pa mogoče še on tam na severu.

Ne. Na Zanibarju oz. njegovem glavnem otoku Unguja je samo eno mesto, ki je vredno 20 $, ki jih plačaš za izlet. In to je snorklanje ob otočku Mnemba. Vse ostalo je res samo približek tega. Bi rekel bolj slab približek.

zanzibar-nungwi-4

Otoček Mnemba je privatni lasti, na njem pa resort andBeyond, kjer se cene nočitve za eno osebo začnejo pri ceni rabljenega cliota. Ja, od 1270 $ na noč. :) Na otok brez njihovega dovoljenja ne smeš stopiti, zato pa sva posnorklala vseh tistih 100 m2 po dolgem in počez. Živo, pisano, raznoliko. Všečno! :)

Na drugem otoku, otoku Pemba, ki je mlajši in manjši bratec Unguje, je menda drugače. Tam so korale menda še vedno med najbolj živahnimi na vzhodni afriški obali. Ampak to bova vedela iz prve roke šele čez teden dni.

zanzibar-nungwi-3

p.s. fotografije in posnetki izpod morske gladine pa kasneje. Vročina računalniku ne pusti delat nadur! :)

topznz

“Sulejman,” se nama je predstavil. Na prvi pogled droben, temen fantič. Brez zgornje desne polovice zob in rahlo vdrtimi očmi, ki so jih večino časa zakrivala temna sončna očala. Oblečen je bil v črna oblačila, le tu in tam so se pokazale rastafarjanske barve. In s kapico na glavi. “Nikoli poročen, brez otrok,” je rekel s šrkbastim nasmehom. “42 sem star.” Fantič.

IMG_0004

Lokalni prevoz. Midva in 250.000 šolarčkov! :)

Po tem ko naju je prvi dan popeljal v svojo vasico, smo se zbližali. Sprva kar čuden občutek, ko se nekdo “prilepi” nate. In se ves čas sprašuješ “kaj hoče od mene?” in “prav gotovo nekaj naklepa”. Dejstvo je, da na Zanzbarju vsi počnejo vse. Pravkar nama je nekdo ponujal snorklanje na Mnemba otoku? Ne? Kaj pa opazovanje sončnega zahoda iz ladjice? Tudi ne? Mogoče prevoz do letališča? Še ne greva domov. Đoint? Hašiš? Ne, ne kadiva. Ne? Kaj pa mogoče ena takšna lepa lesena ploščica z vajinimi imeni za na vrata? In vsi vse počnejo za napitnino.

Seveda sva mu dala prvi dan 3 eur, pa drugi dan evro in pol. Potem pa že on nama. Najprej naju je popeljal po vaških stojnicah s sadjem in zelenjavo ter izbral najboljše in najcenejše avokade, paradižničke, pasijonke, banane, papaje, čebulo, česen. “Počakajta tukaj,” je rekel, ko smo prišli do lesenih vrat. “Asalam Alejkum …” Kratek dialog gospoda za vrati in Sulejmana. “Malo bomo počakali.” In smo, ko je naposled gospod v časopisnem papirju Katki predal nekaj vročega. Kruh. Domači kruh. Pravkar spečen. Ne pretiravam, če rečem, da sva takrat jedla najboljšo solato z najboljšim kruhom!

zanzibar-paje-1

Še zdaj ne veva točno, kaj so tile Masaji. Nekateri menda resnično potomci pravih Masajev, nekateri “pozerji”. :)

In zvečer še na večerjo k njegovi sestri. Bila je tema. Hiša iz kamenja, brez razsvetljave. Le soj sveče in nekaj bleščeče belih vrst zob in parov oči. “Tukaj se vsedita,” nama je pokazal na tla. In sva se. V vasi pa čista tišina. Na najino veliko veselje sva bila v vasi morda ena izmed petih turistov. Vsi ostali na večerji v rezortih, midva pa sredi vasi v skromni podrtiji. “Riž in kari iz fižola,” je naposled postavil pred naju nekaj dišečega. “V kokosovem mleku.”

zanzibar-paje-14

Prijetno siti smo se izgubljali po črnih ulicah črne vasice črnega otoka. Zdaj iz tega, zdaj iz onega vogala se je kdo proti nam zadrl Mambo! Kako si? Poa, poa! Dobro, dobro. “Tukaj smo,” je rekel pred hišo iz katere so se valili basi in skromen prizvok vseh tonov višje. “Katka, ti počakaj tukaj, Mic pojdi z mano.” Stopila sva skozi rdečo zaveso, nekaj korakov proti lesenim vratom in pristala pred tremi rahlo okajenimi fanti. “Kaj boš ti?” Pivo. Katka? Pivo. Ti? Bom tudi jaz enega. Lokalna gostilna, nastala spontano iz dnevne sobe enega izmed domačinov.

In smo pili pivo. Katka, Sulejman in jaz. Ura je bila devet zvečer in na svetu ni bilo prav nobene druge skrbi kot to, kdo hudiča je tale fant na naši levi. Oblečen v Masaja, s pivom v roki?!

“Jutri vaju zbudim ob 6.00,” je rekel ob zadnjem požirku piva. “Gremo lovit ribe. Nekdo mora poskrbet za kosilo …”

zanzibar-paje-7

Da ne bo pomote. Nalovili smo dovolj, da smo imeli odlično kosilo. Ribji kari iz ribic s koralnega grebena. Med ulovom se je na najino veliko žalost znašel tudi en nemo, a k sreči ga je k sebi domov pospravil kapitan. Mi smo “obtičali” s tistimi boljšimi in večjimi. A koliko smo jih nalovili? Kakšnih 40. A koliko sem jih jaz? Okoli 30. A zares koliko? 5.

Za kosilo pa kari iz ulovljenih ribic.

topimage3

… in smo šli v njegovo vas. Ker je bilo za nami že nekaj ur jadranja po turkiznem morju, je bila moja prva misel, seveda, hrana. V vasici pa vse zaprto. Zakaj? Najin spontano nastali vodnik nama je razložil, da je a.) ravno čas nizke sezone in da turisti sem pokukajo šele konec junija in b.) da še vedno potekajo sankcije proti koleri in da so preventivno zaprli vse lokalne restavracije. In kaj nama je preostalo? Napadla sva prvega prodajalca sadja. Nič lepšega. Ananas, pasijonke, čez sto metrov pa smo dva fanta poslali še na najvišjo palmo po najboljše kokose. Sicer sva s tem prekršila pravilo, da kokosa ne pijeva po opoldnevu, ampak v sili še hudič pije malce manj hladen božanski kokos. :)

IMG_9594

Kljub temu, da je prvi stik z lokalci v Stone Townu zaradi njihove vsiljivosti pri prodaji tega ali onega lahko moteč in nadležen, je na vasi drugače. Žibijo v drobnih iz kamnov sestavljenih hišah, otroci se preganjajo po ulicah in igrajo nogomet s prazno žogo, očetje k sebi stiskajo novorojenčke in tu in tam mimo prisopihajo šolarčki.

Dialog pa gre takole.

Oni: Jambo.
Midva: Jambo.
Oni: Habari?
Midva: Mizuri. Nuwewe?
Oni: <vstavi nekaj zelo nerazumljivega>

IMG_9628

Lepo je, ker govorijo vsaj malce angleško. Komunikacija je prijetnejša, bolj človeška in hitro se zapleteš v pogovor. Pogovor o tem, da če kokos rabutaš iz sosedove palme, ti, še preden pokličejo policijo, odsekajo stopala in se potem delajo, kot d so te takšnega že našli. Epic. :)

IMG_9580

Sicer pa se njihovo življenje vrti okoli pridelave morske trave. Ob oseki ženičke in otroci napadejo ogromna polja in v velikih vrečah travo odnašajo sušit v vas. Kaj vse točno se s posušeno morsko travo zgodi, nama niso znali razložiti. Njihovo znanje seže le do lokalne tovarne, ki jo odkupi, nekaj porabijo za pridelavo losjonov in mil, ostalo pa izvozijo. Kam? Ne vedo in jih ne zanima.

Sonce me je na hard opeklo in ob tem bi pozval vse farmacevte tega sveta, da prosim izumijo nekaj  kar bo ščitilo pred soncem in ne bo mastna bela krema. Prosim. Prebava super, komarji naju puščaj srednje na miru in ves čas sva lačna ravno prav, da nisva utrujena. Skartka, vse pod kontrolo.

topimage1

Mjanmar zlata. Bali zelena. Kanawa modra … Zanzibar turkizna.

IMG_6801

Živiva ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz peska, ki mu zavida tudi moka. Ko teta Oseka morje posrka vase, nastane kilometer dolgo igrišče za lokalne nabiralce vsega tistega, kar morje tam pusti. Rakci, školjke in verjetno še kaj. Ko pa jo zamenja gospa Plima in k čajanki pokliče še gospoda Sonce, takrat se čez Zanzibar vlije galaktična galona turkizne barve. Bolj turkizno od tega ne gre. In če ne bi imel sončnih očal (zaradi česar posledično izgledam kot še en ponosno pijanih Angležev), bi mi kombinacija beline peska in turkiznosti morja verjetno izžgala oči.

IMG_6756

O življenju pod morsko gladino preprosto ne bom izgubljal besed. Je OK, ampak če se človek enkrat razvadi s skritimi kotički v Indoneziji, na Tajskem in Filipinih, potem je superlative uporabiti hinavsko. In jih ne bom. So ribice, so kačice, so jegulje in najlepše morske zvezde, pa nekaj migetajočih koral z nemoti. Kaj več od tega pa ne. A nad gladino? Ni mu para. Slikar je kmalu po big bangu pač Zanzibarju dal vse-vse-vse od modre do zelene.

“Destination South Africa, OK?” sem rekel s provizoričnim glasom kapitana, ko sta mi v roke predala krmilo dhow-a. Ladjice z enim samim jadrom, katerega krmiljenje je domačinom tako kristalno jasno, kot nam vožnja s kolesom. No, mene pa sta usmerjala, kot da smo minuto od brodoloma. Zdaj levo, zdaj desno, zdaj krmilo v levo, zdaj smer v levo (seveda ista gesta za oboje). Potem pa jadro na drugo stran, pa privezat preko mene, pa nazaj, pa cik-cak …

IMG_6789

Preden sva šla, so nama tu, kjer živimo rekli, da kapitan in njegov pomočnik ne znata prav dobro angleško. No, toliko zanimivega, kot sva izvedela danes, že dolgo nisva. Njuna angleščina je bila na meji odlične in zares vesela sva, da naju je “pomočnik” po končanem jadranju odpeljal še v svojo vas in k svoji družini …

IMG_6805

topimage2

“Unga dunga bunga lunga tunga,” je prineslo skozi modre zavese. Besede so se ujele v molekule zatohle vlažnosti in naju vrgle pokonci. Ura je bila že zgodaj zjutraj. Ker sva prvi večer po 40-urah poti (Ljubljana-Milano-Oman-Dar es Salaam-Zanzibar) na Zanzibarju pristala šele v poznih večernih urah, sva brez enega samega vprašanja popadala v posteljo. “Te je strah? Česarkoli?”, sem vprašal Katko. Le še zasmrčala je.

IMG_6687

Domačini vedo, da je v ozkih ulicah Stone Towna lahko izgubiti, zato te, če opazijo, da butasto pogleduješ naokoli, slej kot prej kdo prijazno vpraša: “Lost?” Verjetno bi pritrdilni odgovor na to vprašanje v končnem izplenu pomenil napitnino za tistega, ki bi ti pomagal, ampak v skrajni sili je tudi tega vredno.

Verjamete ali ne, tako varno, kot sva se počutila že ob prvem stiku z novo kulturo, ne pomniva. Pred dobrim letom sva po letu dni potovanja pristala v Manili in takrat je Katko kar malce prizemljilo. Temni obrazi, švic majice, oboroženi stražarji na vsakem koraku. Tukaj na Zanzibarju pa … prijazni gospodje oblečeni v svoje “pižamce” in s čepicami na glavi, otročki z najbolj in hip-hop frizurami, dame v dolgih pisanih oblekah in z najbolj belimi nasmehi na planetu. Strah? Česa?

No, že res, da so nama kmalu zaupali, da ravno v zadnjem mesecu na Zanzibarju razsaja kolera (midva pa ravno pojedla medium zapečeno tuno) in da seveda tukaj še vedno komarji prenašajo malarijo (seveda nimava s seboj niti enega antimalarika), a v tem trenutku pač najine misli nimajo časa za takšne neumnosti.

IMG_9501

So preganjali mucike po ulicah. In jih je Katka tako grdo pogledala, da so se nama takoj oddolžili z eno fotografijo.

Dan sva preživela izgubljena med ulicami Stone Town-a, glavnega mesta večjega otoka od dveh. Otoka Unguja. Fun fact: Zanzibar ni en otok. Sta dva. Unguja in Pemba. Tisti, ki mu mi pravimo Zanzibar, je Unguja in tukaj sva sedaj midva. Greva pa 3. junija za en teden še na Pembo. “Tam so vsaj še 20 let za nami,” nama je zaupal gospod in govoril s hitrostjo dehidrirane želve. Uau. Res si ne predstavljam, kako se bova sporazumevala tam.

In če so zaradi kolere ukinili nočni market z morsko hrano, pa nama niso vzeli (ne, niso! :)) tržnice s sadjem. Se spomniš tistih avokadov, ki jih v Hoferju kupiš za 2 eur in so, roko na srce, precej okusni? Mali, ampak okusni. Ko sva nekje zalutala na polno in se je zdelo, da bo pot do prve hrane še dolga, sva naletela na gospoda, skritega nekje med podrtim obzidjem in še bolj podrto palmo. Pred njim pa ogromne krogle. Takšne za kegljanje. Temno zelene barve. “Mambo. Gospod, je to avokado?” Seveda je bil. Največji na planetu. 35 centov. Zraven pa še sočne limetke in paradižnički iz sosednjega štanta. Million-dollar solata za manj kot en dolar.

IMG_6710

Stone Town je prestolnica Zanzibarja. Na najino srečo sva vanj padla povsem izven turistične sezone.

Govoriti po njihovo ne znava. Bi napisal “še ne znava”, ampak imam občutek, da zaradi vseprisotne angleščine ne bova prišla prav daleč. Nekaj besed pa sva vseeno osvojila. Jambo (beri: đ) je nekaj med pozdravom in vprašanjem kako si? Verjetno ekvivalent ameriškemu Wazzup?! In kaj odgovoriva? Wazzup nazaj. :) Maji (beri: đ) je voda. Ta pride vedno prav. Pa še poa, ki menda pomeni dobro. No, nisva ravno prepričana, zato ga uporabljava premosorazmerno z utrujenostjo. Takrat nama je malce vseeno. :)

IMG_9505

Za posladek sva kupila še kilogram najslajših pasijonk. 1,2 eur. Sladke v ustih in rahlo živahne ob izločanju. Se še navajava! :)

Nama pa že cel dan sledi en fant. Mamico mu. Ko je oblečen v rdečo kapo in karirasto srajco, naju pozna in se nama smeji, pa ogovarja in razlaga nekaj, kar razumeva zgolj na 5 %. Potem pa se znebi kape in sleče srajco, pa naju ne pozna. V svoji tretji opravi tega dne (zelena majica in kapa druge vrste) je bil kar naenkrat v vlogi sprevodnika na lokalnem prevoznem sredstvu, dala-dali. Katka mu je rekla, da je malce strašljiv, on pa se je seveda delal, da zdaj kar naenkrat ne razume angleško.

Se počutiva varne? Seveda. Takšni pajaci so le pokvarjen klinček na otoku začimb.

A lahko, prosim, ubedesim, kako približno se zdajle počutim? Takole: lkaskjhz van dkjln djkn a56kn djknzv knavnk ajkanvkn adfnajkasnlkmaeLPKAWJOIGSD NZJČASOIČAS NZ NKJČKADsfdgs35df RNOČKVASRJKLSVKLČknkmad njka vioćagrekljnadfv jkadfnčkojdnk znzjkl3452vanlkjarnklan kznasjoasnjkzfk nkjajasjkansrioćjarwčklnvzk aiouaw4su90aer90uij an e90še490ufawniovioasrp9šigtw4oiufjawjkvnsmn z av asiofasnjkaf mvčiovsnk z iawiojw4njksvn. <skljzs  kjsr hnsdkj dfjklhdbg. Hvala. Se počutim kot bi prvič nekam potoval! :)

Kaj naj sploh spakirava za Zanzibar? Čez natanko 18 ur kreneva na pot, spakirano imava pa natanko tole: dva Kindla in dva fotoaparata. :) Na srečo je deževna doba letos tam doli popustila malce prej kot lani in tako je sonček z zgolj nekaj občasnimi kapljicami dežja napovedan le še za nekaj dni v maju. Juhuhu! Kar pa ni dobro samo z vidika, da je pač sonce a priori boljše od nenehnega dežja, temveč to znatno vpliva tudi na kvantiteto in kvaliteto pakiranja. :)

Imava dva 35-litrska nahrbtnika. Bolj za v gore, kot prava popotniška, ampak v tem primeru je to idealno. Ker želiva na Zanzibarju in otoku Pemba preizkusiti lokalne prevoze in ker vmes na otok Pemba letiva tudi z malim frčoplanom, želiva in morava imeti kar najmanj. Tako po kilaži, kot po gmotnosti. Poleg tega bova imela še en majhen nahrbtnik za vsak dan. Da gre noter vsaj kakšen liter vode.

zanzibar

Tole pa je okviren seznam:

Oblačila

  • 3 majice (Mic bolj 2, Katka bolj 5)
  • Ene kratke in ene dolge hlače
  • 135 Katkinih pajkic (ja, zdaj je obdobje obsedenosti s pajkicami :))
  • En pulover in eno super tanko vetrovko
  • Kopalke
  • Ene nogavice in nič boksarc. Končno. Spet svoboden!!! :)
  • Pocket size palerine iz Vietnama
  • Vsak svoje Teva japonke in Teva treking natikače
  • Zimska kapa a.k.a naslonjalo za koleno na busu, ovitek za objektiv, senca za oči na letališčih
  • Dve spalni vreči. Mogoče. Nisva se še odločila, ampak bolj ne kot ja.

Zdravila

  • Antimalarikov ne bova jemala. Pač, tako sva se odločila.
  • Zdravila proti slabosti
  • Zdravila proti bolečini in vročini
  • Domača rakija
  • WAYA LGG probiotik za prebavne motnje (Meni pomaga. Čvrst kakec pa to.)
  • Zdravila proti želodčni kislini
  • Zdravila proti alergiji (pršice in ostale nadloge)
  • Zamaški za ušesa

Če te zanima več o zdravilih, ki jih priporočava za potovanje in so se pri nama izkazala za nujne, skoči sem.

Tehnikalije

  • Najin potovalni MacBook
  • Vsak svoj fotoaparat + stojalo
  • GoPro
  • Vsak svoj telefon
  • Vsak svoj Kindle
  • Vodoodporna torba za vse tole zgoraj

Nujnosti

  • Potna lista
  • NLB Vita Multitrip zavarovanje
  • Vize dobiva, ko prideva dol
  • Predplačniška Visa kartica
  • Maske za potapljanje
  • Sončna očala
  • Najnujnejše za osebno higieno
  • Napravo za delanje trajne, tisto veliko iz frizerskih salonov
  • Naglavni svetilki (menda sploh na Pembi pogosto zmanjka elektrike)
  • Nožek
  • Barcaffe instant kavice (ziher je ziher!)
  • Gotovina. Dolarji. Letnik 2009. Lepo ohranjeni. Če naju ima kdo namen oropat, sporočam, da bom imel šop bankovcev ves čas v riti.

Tako, zdaj pa pol stvari prečrtat in potem spakirat. :)