Higienska prva pomoč za potovanje

Ah, vsi vemo, kako se bo to končalo. Medtem, ko Mic rabi...

“Šit, a zdej moreva bit še 10 dni tukaj?”

Ja, boga reveža. Na rajskem otočku, obdana z buhtečo zeleno riževih...

Nyepi. In vse tiho je bilo …

Bali je velik približno toliko kot tretjina Slovenije. Ima nekaj večjih...

Pokopališče v Trunyanu

Britof? Pač, britof? Še en izmed mnogih, okoli katerih se 1....

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Iz aktualne izdaje naše brezplačne e-revije Lepopis

Barantač naj bo!

Ne barantam zato, ker sem Gorenjec ali zato, ker skozi življenje...

Čisto blizu: Magični Dolomiti

V knjigi, ki sem jo kupila pred mnogo leti – ko...

Poletni Lepopis je tu!

Intervjuja v tem Lepopisu ni. Sva čakala do zadnjega, ampak niti...

5 razlogov zakaj v Yellowstone

Yellowstone je najstarejši in po mnenju mnogih popotnikov – najlepši nacionalni...

Pravljično potovanje na Novo Zelandijo

Oddaljeno potovanje nekam v neznano. Na drugi konec sveta, kjer je...

Ne zamerite nama, ker se malce manj javljava na blogu. Sva precej aktivna na najini Facebook strani in z nekaj najlepšimi utrinki s poti še na Instagram profilu, blog pa je malce bolj požrešen s kilobajti in tega tukajšnji interneti pač ne zmorejo. Saj vsake toliko časa prinese kakšen val dobrega signala, ko bi lahko brez težav zdownloadala 0,7 % kakšne nove nadaljevanke, ampak tako pride, tako ga tudi odnese. Na hitro. 🙂

Na otoku Nusa Penida sva. Majhnem otočku, velikem 200 kvadradtnih kilometrov in s 45.000 prebivalci. Otok je bil v času nizozemskega osvajanja sveta tukajšnji “goli otok”, zato se ga še vedno drži mit o zlih duhovih in jada-jada-jada. Dobra stvar, saj je kljub bližini turističnega Balija ostal praktično nedotaknjen. Ceste so še vedno “enopasovnice”, brez bankin in z življenjsko dobo do-prvega-dežja. Otročki so smrkavi in razcapani, stare tetke so brez zob in z joški do kolen postavljenimi na ogled. Velik del otoka je hinduistični, vasica v kateri živiva midva je muslimanska. Striček, ki nekajkrat na dan s petjem pospremi k molitvi, poje tako lepo, da imava kurjo kožo. (Mimogrede, se opravičuejm, ker ne vem, ampak kako se tem stričkom pravi?)

Čeprav sva se prišla na otok potapljat, sva pravzaprav naredila en sam potop. Na srečo je bil ta z mantami. Naj bi jih še 7, vendar nama je bolehanje prekrižalo načrte in bova budget in energijo prihranila za naslednje mesece. Sicer pa je Nusa Penida raj za potope in če se odpravlajte sem, poglejte na Penida Dive Resort, kjer imajo zelo ugodne cene (dva potopa 65 eur), prijazne dive masterje in super ekipo lokalcev. In čeprav imajo v imenu “resort”, so cene sob več kot znosne. Lepa sobica za dva 18 eur na dan.

Spet se fijakava z motorjem gor in dol po otoku. Čeprav je kakšna lepota oddaljena zgolj 10 kilometrov, lahko vožnja do nje traja tudi uro in pol. In tako minevajo najini dnevi. Včeraj sva našla glavno (!) cesto, ki prečka otok. Vozila sva se 40 minut in na poti srečala dva atomobila in tri motoriste. Otok je fantastičen. Če iščete nekaj, da boste lahko mladim popotnikom čez 30 let rekli “Ja, ko sem pa jaz bil na Nusi Penidi, še sploh ni bilo hotelov”, potem je ta otok pravi!

Čaka me še pol palačinke z banano, malo kave in Katka, ki počasi že pakira za današnji izlet. Arivederči.

Posloviti od Ubuda se je vedno težko. Vedno? No, v tej hiški med poljanami riževene zelene sva preživela že tri mesece najinega življenje in trije meseci so že dovolj, da vzniknejo čustva in občutki, ki jih težko kar zavržeš in pozabiš. Tamali Krišna, triletni sin od lastnika Wayana, je pravi hudič, ampak po nekaj druženjih … kako se ne bi navzala še nanj. Pa da ne pozabiva še najine mucike. Kar na lepem je previdno prisopihala pred vhod v hiško, mijavkala skoraj neslišno in na ogled postavila svojo anoreksično “super-model-wannabe” postavo. Pa sva jo pitala in pitala in jo posvojila.

Za nama pa je sicer 3-dnevni premik iz Ubuda na Baliju sosednji otok Nusa Penida. In ker nikakor ne moreva iz svoje kože, sva si tudi ta premik zakomplicirala do amena in iskala najcenejše logistične rešitve. Pa sva čakala ladjo 28 ur, pešačila, že skoraj obupala, našla dva lokalca, se peljala na razmajanih skuterjih naložena z vso prtljago … in končno prišla na začrtano destinacijo.

Ta trenutek sva v Nusa Penida Dive resortu, kamor so naju povabili, da z njimi raziščeva najlepše potapljaške lokacije v okolici otoka. In ker je otok že ob prvem vtisu dal vedet, da na njem ni ne duha ne sluha o množičnem turizmu sosednjega Balija in da skriva kopico še neodkritih kotičkov, ki jih gospod Lonely Planet na srečo še ni našel, sva se odločila, da se bova tukaj parkirala za vsaj 10 dni. No, dejansko je tako, da imava čas do 3. maja, ko nama dokončno poteče viza. 🙂

Ampak počasi. Katko je “zjebal” včerajšnji ventilator in se ta trenutek bori z zabitim nosom in potencioznimi sinusi. Jaz jo tolažim s pivom v roki.

Mimogrede, če bo tretja svetovna vojna, imava tukaj veze in lahko precej poceni najamemo precej veliko ozemlje, postavimo mini hiške in se nam jebe. OK? 🙂

Mic ima v svojem miselnem planerju ta članek napisan že dolgo časa. In ker se še kar ni spravil, ga bom napisala jaz. O tem, kako on hodi v službo med tem, ko potujeva in o novi izdaji nove knjige. Ne hodi v pisarno in ni oblečen v resno obleko, vseeno pa vsak dan odpre svoj računalnik in gre v virtualno službo kot vodja marketinga pri njegovem podjetju Mali Junaki. Večinoma je v kratkih hlačah, včasih je tudi nag. Mali projekt, ki sta ga z dobrim prijateljem začela nekega večera (najbrž ob pivu), je v štirih letih zrasel v pravo podjetje, ki ga še vedno vodita dva (še boljša) prijatelja, sedaj z večjo ekipo pozitivnih mladih ljudi.

Kaj so Mali Junaki?

Mali Junaki so otroške knjige, kjer določiš ime in izgled otroka ter napišeš posvetilo. Otroček tako dobi čisto svojo knjigo, kjer on igra glavno vlogo v knjigi.  V bistvu je zelo simpatično personalizirano darilo. Če vas zanima, kako zgledajo, jih vse lahko prelistate in preberete na spletni strani.

Nova knjiga ‘Ko bo Julija/Jakob velik/a’

Zadnje leto je intenzivno nastajala nova knjiga, ki je prav posebna (no, še bolj posebna od drugih). Zamisel se je začela nekako takole, spet ob pivu: Kaj pa če bi naredili eno knjigo za mamice? Naj bodo to pesmi! Pa reeees lepe barve morajo biti v ilustracijah … Moramo narediti najlepšo knjigo na svetu! Za mamice! (Ja, resno, ponavadi so letvice res visoke). Tisoče ur pogovorov, sestankov, ustvarjanj je nastala knjiga, kjer se mamica sprašuje, kaj bo njen otrok, ko bo velik. Na voljo je veliko različnih poklicev, od katerih jih izbereš 10, ki gredo v knjigo.

Za razliko od prejšnjih knjig, v knjigi ‘Ko bo Julija velika‘ določiš izgled mamice (sori očkati in atiji, boste prišli na svoj račun kdaj drugič), tako da izbereš barvo las, frizuro, barvo oči, dodaš očala ali pegice. Bam, mamica narejena! Določiš ime mamice in otroka ter napišeš lepo posvetilo, da se bo ja zjokala že na začetku.

(Povečajte sliko, da lahko preberete besedilo …)

 

Prvi skupni projekt bratov Melanšek

Ob iskanju avtorja, kjer so imeli v mislih, da mora biti knjiga res tankočutno napisana, so vpregli (koga drugega kot) Micevega brata, basista in pisca besedil skupine Tabu. Aaam, a poznate Poljubljeno? Pesek in dotik? Nabiralka zvezd? Vile in pirati, napisan za njegovo malo hčerko? Cmih cmer.

Iztok Melanšek je mamico, ki se sprašuje, kaj bo njen otrok, ko odraste, zadel z rimami v srce. Resno. Vsakič, ko mi je Mic pokazal osnutek besedila, sem se malo zjokala pa otrok sploh nimam. Tudi ostale ženske pravijo podobno, nekatere pa baje sploh ne morejo prebrati pesmic na glas in takrat pridejo na pomoč očkati.

Rajanje v Čolnarni in jumbo plakati po Ljubljani

V nedeljo se je zgodil luškan dogodek v Čolnarni, kjer je bila predstavitev nove knjige in midva sva vsa čustvena gledala live video preko FB. Ja, priznam, tisto popoldne sva želela biti v Tivoliju in poslušati Izija, kako govori o knjigi in Polono Požgan, kako z globokim glasom bere iz knjige in mamo Melanšek, kako z ponosnim nasmehom joče cel dogodek.

V četrtek bodo šli ven tudi jumbo plakati po Ljubljani, z različnimi imeni otrok in različnimi poklici, ki jih je Mic sam oblikoval in izpopolnjeval kak mesec (juhu!) in če boste slučajno videli kakšnega, se slikali znjim in nama poslali sliko, bova noro vesela <3

Aja, kaj pa jaz delam? Trenutno nič farmacevtskega. Urejam slovenski in angleški blog, pišem prispevke, urejam najin Instagram, Snapchat (@povsodjelepo) in več manjših marketing projektov.

Tako, mislim, da mi je uspelo lepo predstaviti Micevo delo, ker se on nikoli ne zmore tako pohvaliti, kot ga jaz 😉

help protect the environment essay Ah, vsi vemo, kako se bo to končalo. Medtem, ko Mic rabi le deodorant in njegovo Curaprox, jaz ovinkarim med mojo ljubeznijo do kremic in omejitvijo prtljage. 🙂 Da ne boste, kot midva prvič, ko sva spakirala vse mogoče, kot bi šla za en mesec v Zrće, spodaj preberite par nasvetov, kaj (ne) spakirati v toaletno torbico.

Preberi več

Uh, veliko se je spremenilo po mojem zadnjem obisku Cangguja, skoraj 10 let nazaj. Pravzaprav ogromno! Iz ene majhne ulice s par guesthousi in dvemi restavracijami se je Canggu prelevil v moderno hipstersko središče z fotogenično hrano, kavo iz mašine in pisanimi ličnimi stenskimi umetninami.

Tokrat sem svoj seznam barčkov in restavracij delala po Instagramu in glede na to, da sva bila v Cangguju samo 24 h, je bilo treba kar malo razvrstit vse te kul restavracije.

1. Crate cafe

Betonski, minimalistični Crate cafe je popularen za zajtrk ali brunch in nudi ogromno zdravih (pa tudi malo manj zdravih) zajtrkov. Jajčka na 100 in 1 način pa tudi kaj brezglutenskega se najde. Poleg slanih zajtrkov imajo tudi malo morje sadnih in kosmičastih, pa tudi ta tiste lepe smoothie sklede. Cena je okrog 50.000 IDR (3,2 eur) za fino porcijo zajtrka. Jaz se nisem mogla upret jajčkom z domačo salso in si zato nisem naročila teh lepih skled, aaaaaampak sem potem pač vzela še sadno solato, ki je pač najlepša sadna solata na svetu 😀 Aja, da ne pozabim. Naredijo tudi eno izmed boljših kav na otoku <3 Cena okrog 25.000 IDR.

Preberi več

Ja, boga reveža. Na rajskem otočku, obdana z buhtečo zeleno riževih polj, ob slastnem sadju in tisočerih možnostih raziskovanja bova morala (!) ostati tukaj še 10 dni. Šele, ko sva na glas izgovorila tale naslov, sva se zavedla, kakšni mali nehvaležni pizdici sva izpadla. 🙂 Long story short. Želela sva podaljšati vizo, a se je celotna prodecura iz enega tedna, zaradi vseh mogočih praznikov, zavlekla na xy dni. Ta trenutek sva že enajsti dan brez potnega lista in malo sva že potna. Nisva čisto prepričana, kje je, kdaj ga dobiva. Ampak bo že. Najkasneje 3. maja morava ven iz države.

Priznava, da se malce razvajava.

Ja, pa kaj. Malce se razvajava. 🙂

Lepo je na Baliju ostati dlje časa. Opaziš vzorce in opaziš spremembe. Že ko se ena mini gostilnica zapre in čez cesto odpre druga si samo: “Whaaaaat?”. Sezona sadje se počasi spreminja. Duriane je precej lažje dobiti sedaj, kot pa pred enim mesecem. Salak (snake fruit) je zdaj uvožen iz Jawe in je zanič. Vse se spreminja, le to, da bi nama uspelo prit zgodaj zjutraj do ribje tržnice, ostaja nespremenjeno. 🙂

Bali raziskujeva tako, da imava bazo v najini hišici, z motorčkom pa se odpravljava na dvo- ali trodnevne izlete. Povezala sva se s simpatično platformo za rezervacijo lokalnih namestitev HSH Stay, ki nama zagotavlja brezplačno bivanje tu in tam. Pač tam, kamor naju zanesejo – ne boste verjeli – noro lepo urejene cestice otoka. In ravno včeraj sva se vrnila s izleta po južnem polotočku Nusa Dua.

untitled-2786

Ne, ni Strunjan.

Vse lepo in prav, ampak tale april, čeprav spada že v suho sezono, je še vedno aprilski. In seveda se ulije ravno takrat, ko se midva spraviva na motor. Včeraj 3 ure po huronskem dežju, pokrita s palerinami, kot dve ninđa želvi, in v online class compared to traditional class essay dumb-n-dumber pozi. Ja, točno tako, kot si predstavljaš. Še sreča, da sva se na sredi poti ustavila v – zame – nebesih.

untitled-3040

Malce manj znano je, da se na Baliju skriva tudi tole zapuščeno letalo.

Ribja tržnica, kjer si v božansko smrdljivem šotoru kar sam nabereš, kar ti srce poželi (jastogi, školjke, hobotnice, tuna, red snapper in še tisoč ostalih žrtev), sosedu pa plačaš evro ali dva, da ti vse to pripravi na žaru. S pravim ogljem. In potem se mastiš ob slastnih okusih in misli, da za vse skupaj nisi plačal več kot 10 eur za dve lačni osebi.

Danes pa, glej ga zlomka, še eden večjih praznikov na Baliju. Vsakih 210 dni se praznuje Galungan. Ulice vzcvetijo ob vseh mogočih dekoracijah, mogočnost pa jim dajejo visoke, ukrivljene in še bolj okrašene bambusove palice. Midva sva dan ravno začela. Pojedla zajtrk in popila še zadnje drobtinice kave. Čas je, da se premakneva v mesto. Ampak naju je malo strah. Ziher se bo ulilo.

untitled-2913

Če bi srfala, bi lahko še kakšen dan več preživela v mestecu Canggu.