• “I love Slovenia!”

    Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti...

  • Gor in dol po Južni Koreji.

    Najin prvi vtis o Južni Koreji? Rada bi bila Japonska, ampak nikakor ne more in ne more ubežati “funkcionalnemu neredu” preostalih držav tega dela sveta. 🙂 Vse...

  • Juhuhu, Južna Koreja!

    Nikoli, res nikoli nisva pomislila na to, da bi šla v Južno Korejo. Ne vem, pač ni prišla na vrsto, al’ kaj? Katka je sicer veš čas,...

  • Wakatobi (3. del) – Tomia. Vse, kar sva iskala.

    O Wakatobi otočju bi lahko pisal spise, romane, sonetne vence. Je eden tistih kotičkov na našem planetu, ki na prvi pogled morda ne seva blišča in bogastva,...

  • Wakatobi (2. del) – Kaledupa. Pri domačinih.

    Nekaj dni na rajski Hogi je bilo dovolj. Bila sva sama, morje mirno, da je kar bolelo, sončni zahodi tako mogočni, da jih niti najin Canon ne...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Viza za Filipine.

Filipini, luškana otoška državica, kjer še babice govorijo ameriško, so raj...

Pregled financ po 365 dneh potovanja.

Koliko sva zapravila na najinem enoletnem potovanju in za kaj.

Poceni potovanje na Bali

Poceni potovanje na Bali? Resno? Ja, verjemite, gre. Na Baliju in...

Novice in gostujoči prispevki

Je tajska hrana najboljša na svetu?

Sem dobil prijetno povabilo, da napišem kakšno svojo tajsko izkušnjo. Nič...
Potovanje po Japonski

Japonščina na hitro!

Brzinski tečaj uporabnih japonskih besed Poznate tisti vic, ko Japonec v...

Kako se po Japonski premikati ceneje?

Prenočišča, hrana in prevoz. Sveta trojica, ki kroji budget večine potovanj....

Jan Solo: 80 kilometrov kolesarskih užitkov, plaže in limone

Tropski otočki, peščene plaže, domače limone in lagodno kolesarjenje. Kako že...

Jan Solo: Zakaj je Couchsurfing pot do srca Japonske?

Couchsurfing verjetno že poznate. Če ne, lahko o njem več izveste...

Saj poznaš občutek, ko imaš vsega dovolj, ko potrebuješ nekaj časa samo zase, ko bi res, res, res rad izklopil telefon in verjel, da se kljub temu svet ne bo porušil. Morda potrebuješ preprosto le tišino, morda bi rad že kočno zaključil s pisanjem diplomske naloge, morda bi se rad igral Tom Hanksa na samotnem otoku.

Ko boš naslednjič obdan s temi mislimi, poglej tale seznam 6 krajev, ki sva ga pripravila ravno za te emergency situacije (in dodala še sedmega!). Pri njihovem izboru sva upoštevala predvsem to, da so dovolj (vsaj nekaj napornih ur z lokalnimi prevozi) oddaljeni od “motečih” dražljajev. Ja, poslovi se od Facebooka. 🙂

1. Neil Island (Andamansko otočje), Indija

niel

Ena cesta, nekaj hiš in božanske plaže. Otok Neil je eden najmanjših otočkov Andamanskega otočja. Nima ne bankomatov, ne interneta. Dan boš začel s 15 minutnim kolesarjenjem do lokalne mini tržnice, naročil si boš chai in guli (ocvrto sladko testo) ter poklepetal z domačini. Ko ti bo vroče že res preveč, boš stekel po razbeljenjem snežno belem pesku in štrbunknil v turkizno vodo. Pred večerjo slastnega tuna steaka si boš privoščil še ohlajen kokos in ob 19.00 legel s knigo v posteljo.

Več o najinem oddihu na otočku Neil si preberi tukaj.

2. Bandipur, Nepal

topImage2

Nekje med Kathmandujem in Pokharo te pričakue ena najlepših gorskih vasic. Ne le, da bo občutek lebdenja dajala tišina tlakovane glavne (in edine) ulice, tja te bo ponesel tudi mističen pogled na v meglo in sončne žarke zavite okoliške hribe in vasi. Privoščil si boš skodelico okusnega črnega čaja, v lokalni mini gostilnici še slastne momote in zvečer morda kakšno pivo. Glasba, ki se po ulicah razleže ob večerih, te bo zazibala v novo jutro.

Več o tem, kako sva se midva počutila v Bandipurju, si preberi tukaj.

3. Pai, Tajska

topImage1

Če je edino, čemur dovoliš, da kali tvoj osebni mir okusna hrana, potem izberi Pai. Je drobno mestece na severuzahodu Tajske, ki kljub zajetnemu številu turistov ohranja svojo pristnost, majhnost in dostopnost. Ima vse, kar ponuja preostali del Tajske (gurmanske obroke, masaže, večerno zabavo), vendar v precej manjši in privlačnejši obliki. Po kosilu se boš vsedel na kolo in že čez slabo urico odprl knjigo v enem izmed okoliških vročih vrelcev.

Kako sva midva doživela Pai, si lahko prebereš tukaj.

4. Bandaneira (Otočje Banda), Indonezija

topImagebandaneira_Vodnik

Pot do tja je sicer malce daljša, a že prvi pogled na glavno mestece (beri: vas) otočja, te bo prepričal, da je bilo vredno. Najel boš eno izmed sobic v starinskem angleškem kolonialističnem stilu, užival ob gurmanskih jedeh vselej začinjenih z muškatnim oreščkom in se tu in tam podal na kakšnega izmed snorkeling mest, ki veljajo za ene najboljših na našem planetu. Za fizično aktivnost lahko poskrbiš z mini trekkingom na še vedno delujoči vulkan “čez cesto” ali pa preprosto uživaš ob utripu od-vsega-ostalega-sveta odmaknjenega mesta.

Več o najinem potepu po otočju Banda si preberi tukaj.

5. Port Barton, Filipini

portbarton

Vasica, kjer je elektrika še vedno redka dobrina. Ja, tukaj je le ob večerih in ko ugasne, ugasne tudi vas. Cestice so še vedno zgolj malce širše poti, kokosi še vedno padajo na random z dreves in otroci se še vedno kopajo brez skrbi, da jih bo povozil Rus na vodnem skuterju. Vasico obdaja deževni gozd, ki zagotavlja zadostno količno priložnosti za razgibavanje, prav tako pa se lahko podaš tudi na pot do kakšne izmed oddaljenih osamljenih plaž. Ko bo čas za druženje, se pridruži kakšnih skupinici, ki se podaja na raziskovanje okoliških otočkov.

 

Kaj se je nama dogajalo v Port Bartonu, si preberi tukaj.

6. Ella, Šrilanka

ella

Če obožuješ čaj in zeleno barvo, potem je Ella the place to be. Najel boš hiško na robu čajnih plantaž in se prepustil, da te v nov dan popelje sonce ujeto v liste gorskih palm. Če prineseš s seboj še superge, se ti bodo odprle neštete poti, potke in potkice za jutranji tek, prav tako pa te bodo poklicali tudi visoki okoliški hribi. Z lokalnimi specialitetami boš zadovoljil tudi svoje brbončice in zaspal v objemu z najslastnejšim mangom.

Več o najini čajanki v Elli si preberi tukaj.

7. Gokayama, Japonska

Majhna tradicionalna japonska vasica, Gokayama.

Za petimi gorami in vsaj dvemi jezeri, se skriva majhna vasica Gokayama. Zaradi njene veliko bolj poznane sestre Shirakawe-go, je večina ljudi nikoli ne obišče. Če si želite živeti kot lik v enem izmed Murakamijevih romanov, si vzamite nekaj dni in se umirite v tem bivšem tradicionalnem japonskem hotelu. Spanje na tatamijih, brezciljno sprehajanje ob riževih poljih in potočkih ter okušanje lokalnega riževega vina s Satoe ob večerih. Tukaj se čas res ustavi. Več o Gokayami lahko prebereš tukaj. Za kako prigodo in solzico pa tukaj 🙂

Ker se torej podajaš na pot pisanja nove uspešnice v stilu Game of Thrones, potem ti iz srca priporočam enega izmed zgornjih krajev. Presenečen boš, kako malo potrebuješ, da si srečen, sit in spočit.

Ko boš imel vsega "poln pisker" ... kam se boš podal?

Poglej rezultate

Loading ... Loading ...

Mogoče sedaj že veste, da je kozmetika moja strast. Ne uporabljam sicer veliko izdelkov, rada pa berem, poskušam, primerjam in mogoče sem šla tudi zato študirat farmacijo. Azijci že vrsto let vodijo in postavljajo nove trende v negovalni kozmetiki, ki so precej drugačni od naših. Ja, seveda, oboji stremijo k zmanjšanju gub, vendar so tukaj trendi drugačni.

Azijski lepotni ideali

Na prvih treh mestih so sončna zaščita (bela koža brez sončnih znamenj je definitivno lepša koža), sestavine, ki svetlijo kožo ter vlaženje na kubik. Če vlaženje ni omenjeno na produktu, ga Azijke sploh ne bodo kupile.  Večji kot je % vlaženja izdelka, bolj zaželjen je izdelek. Vlaženje je ključno, če še niste opazili 🙂 Ko se sprehajaš po ulicah Seoula, se Azijke čudovito, skoraj nezemeljsko svetijo, njihova koža ima glow, pa naj bo to osvetljevalec, vlaženje ali kaj drugega. Podobno je z nekaterimi fanti, osebe na reklamah pa so že pravi žarometi! Aja, lepotne operacije so tukaj zelo pogoste, še najbolj popravljanje zaprtih vek, klesanje čeljusti (v ožji obraz), vstavljanje vsadkov v brado … Prav tako so jim všeč ogromne oči in uporabljajo leče z nenaravno velikimi šarenicami ali pa celo take, ki imajo na leči Hello Kitty in druge motive.

Vsekakor pa je v katerikoli negi pomembna preventiva, zato Japonci redno izvajajo obrazno masažo in včasih uporaabljajo zelo čudne pripomočke 🙂

Vir slike: https://www.pinterest.com/pin/548524429587863928/                   Preberi več

Trenutno sva v mestecu Yudanaka, vzhodno od Nagana, malce višje od Tokya. Mestece je prej vas. Ne vas, selo. Sicer statistika pravi, da naj bi tod naokoli živelo nekaj več kot 12.000 ljudi, ampak iskreno povem, da sva jih srečala mogoče dve tisočinki tega. Neverjetno je, kako je lahko eno mesto tako mirno. Ampak, kar je najbolj zanimivo, je to, da je vse odprto in delujoče. Banka dela, ampak ni nikogar noter ne zunaj. Gostine so, ampak za zaprtimi vrati v hiškah, ki jim nikoli ne bi pripisal te vloge. Pošta je, notri so luči, ljudi pa ni. Včeraj sem videl neko (reševalno) vozilo s prižganimi rdečimi lučkami. Še zdaj mi ni jasno, kam točno je bilo namenjeno, ker se je po uličicah peljalo tako lagano in počasi, da je njegov naslovnik verjetno že dvakrat umrl.

Nekje med gorami na Japonskem.

Vremenska napoved kaže 100 % verjetnost, da bo deževalo prav ob vsaki uri v dnevu. Na srečo se moti. Tu in tam naju morda zmoči kakšna kaplja, nič hujšega. Še ko sva šla v gore na obisk k tem opicam, nama je dežek prizanesel. Ne le to, bilo je celo sončno.

Največja slabost, ki jo opažava pri Japonski, je ta, da je tako draga, da imaš slabo vest vsakokrat, ko počiješ za trenutek ali dva. Najcenejše prenočišče v tej vasici, pardon, selu stane 20 eur na osebo. Udon rezanci so vsaj 7 eur, kavica v eni izmed ličnih gostilnic je več kot 3 eur. Midva jo pijeva “iz bencincke” za 1 eur. Dobra. Več kot dobra.

 

Prvi teden Japonske je za nama. Zdaj bova potovanje malce obrnila na glavo. Namreč … na prejšnjem potovanju po Japonski sva spoznala kopico zanimivih ljudi. Družin. Celo zen meniha in njegovo ženo. In zdaj bova nekaj dni tu, nekaj dni tam, na koncu pa še nekaj dni meditirala. Druženje z Japonci. Tukaj človek ne more zgrešit. 🙂

Če bi moral izbrati eno stvar, ki je zares ne maram, so to karaoke (travme iz otroštva, ne sprašujte). In če bi mogel izbrati eno stvar, ki jo v Tokyu naravnost obožujem, so to karaoke. 🙂 Izkušnja je pravzaprav surrealistična. Takole gre …

Karaoke so povsod. A ne takšne, ko jih poznamo pri nas, ko Franc postavi LCD zaslon, dva popljuvana mikrofona in v petek zvečer privabi v svoj pajzl nekaj pijanih pogumnih fantov in nekaj sramežljivih deklet, ki se vedno raznežijo ob “but then I go and spoil it all by saying something stupid like I love you” (a se opazi, da nisem fen karaok? :)).

Ja, izbereš si tudi svoj kostum. Katka je bila oven, jaz pa medo.

V Tokyu so karaoke del vsakdana. Tako nekako, kot gremo mi na kavico pred, med ali po službi, tako oni zajadrajo v karaoke. Po navadi so v visooookih ozkih stavbah, znotraj kateri po nadstropjih razmečejo stotine majhnih, akustično (več ali manj) izoliranih sobic. In sem pridejo vsi. Od drobnih deklic, pijanih študentov, družin, starejših ovdovelih gospodov, tudi brezdomca sva videla.

Vsaka sobica ima poleg osnovnih aparatur za karaoke tudi svoj lasten lightshow. V roke dobiš tablico in na njej zbiraš skladbe. Če imaš srečo, podlaga ni MIDI iz portoroške terase. Naročiš še kakšno pijačo, oblečeš kostum po želji … in akcija!

Je pa precej drago. No, takole gre. Čez dan je poceni. Ena ura, za eno osebo je 2 evra. Po šesti ali sedmi zvečer cena ure poskoči na 6 ali več evrov. Od enajstih zvečer, do zjutraj pa je cena bolano visoka. Tudi do 25 evrov na uro. Tukaj se točno ve, kdo je ciljna skupina. 🙂

Obožujem karaoke. Sicer me Katka ves čas krega, da samo brundam in mrmram, ampak v moji glavi zvenim kot “Big in Japan”. Vsaj tako.

Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti karkoli pravilno korejskega, se sedaj na njihov (nekaj takšnega kot) “anjohaseo” suvereno zadereva nazaj (nek takšnega kot) “yo-haseo-yo”. In vedno vžge! Najbrž ni to edini razlog, a zadnja dva dneva imava s Korejci toliko stika kot v prejšnjih desetih skupaj.

Ura je bila nekaj do polnoči. Po skoraj pol leta potovanja, sem končno imel svojo sobo. Ja, v Koreji so praviloma sobe v hostlih za dekleta in fante ločene in tako sem pristal sam v sobi za 10 ljudi. Vrhunsko! Saj se je lepo stiskat h Katki in se ponoči borit z njenimi okončinami, a včasih pa paše bit sam. Muska, ki je všeč samo meni, neumni videi na youtubu, misli, ki so samo moje. Že počasi ugašam računalnik, vzamem v roko Kindla, pa v sobo planeta dva Korejčka. Mlada. Lepa, urejena in negovana.

“Turn on the light, ok?” je prvo kar vpraša.

Seveda. Prižgi luč. Na hitro, prosim. On pa suvereno v kopalnico, pod tuš, ven, fen v roke in sušimo lase. Seveda sta se vmes zmenila še vse, kar se jima je zgodilo ta dan. Taktično odložim knjigo, snamem očala. Češ, grem spat, a vidita? Nekaj jima je kliknilo, sta malce umirila ton, fen je kmalu potihnil, ugasneta še luč in v ležečem položaju vsak na svoji postelji napadeta svoja telefona.

Uf, OK. To pa ni bilo tako težko, si rečem. Očitno bo danes vseeno priejtna noč.

Pa pride: “Hello! What is your name?”

Razmišljam, da bi se delal, da spim, ampak se mi ne zdi pravilno. Če ne bi bila tema, bi videla, kako sem hkrati zavil z očmi in se potiho nasmejal.

“Hello! My name is Mike”. Ja, ponavadi se namesto Mic, predstavim kot Mike. Tujcem gre veliko lažje z jezika. In lepo je, če te kdo kdaj pa kdaj pokliče po imenu.

“Hello Mike!”, pravi talevi. “Where are you from?”
“I am from Slovenia,” odgovorim.
“Oooo, Slovenia,” začneta čebljati in dodajata nepregledno število korejskih medmetov, hehetov in začudetov.

3 minute tišine.

“You have a girlfriend?” vpraša spet levi.
“Yes, she is in the other room,” odgovorim malce tišje. Kao, Korejček, spal bi.
“Very beautiful,” reče desni.
Čakata da se nasmejim in potem se smejimo skupaj.
“Yes, very beautiful,” rečem.

10 minut šepetanja po korejsko.

“Bled,” reče levi ko na googlu najde nekaj tipičnih fotografija Slovenije.
“Bled,” ponovim. “Very beautiful.”

Trenutek za tišino.

“Jubjana,” doda.
“Ljubljana, yes,” odgovorim na nevprašanje. “The capital. Very nice.”

Razmišljamo vsi trije.

“Oblak,” reče.
Kva? “Ha?”
“Oblak,” reče še desni. “You don’t like football?”
“Oh, football.” Tistega Oblaka torej misli. “No, I prefer volleyball.” Kao. Spal bi, prosim.

Korejski medmeti, ki počasi pojenjajo v tišino noči. Nekaj minut.

“I love Slovenija!” preseneti tadesni.

Kaj češ drugega, kot da se iz srca nasmejiš. Morate razumet, da je to moj (najin) prvi daljši pogovor s komerkoli iz Koreje. Angleščina je tukaj tako pogosta, kot jabolka v Indoneziji. In brez Google Translatorja, ki nama tudi offline v živo prevaja vse mogoče napise okoli naju, ne bi šlo. No, sicer je tudi dekodiranje teh prevodov prava znanost in burleska, pa vendar pomaga.

Recimo. Eno avtobusno postajališče je preprosto prevedel v “Sex park library”. Zdaj pa naj človek ve, kam gre.

Ko že končno upam, da smo s to zadnjo izjavo zakoličili naše nočne debate, pa levi zastavi ultimativnega allnighterja.

“Mike?”
“Yes?”
“Mike, what is it like in Slovenia? What food do you have? How are people? How is the culture?”

Sledi moj 10 minutni monolog o vsem mogočem. Od ljubljanskega zmaja, ajdovih žgancev, luke Koper, postrvi, stare Ljubljane … Ura je že krepko čez ena zjutraj.

Očitno sem ju s tem odgovorom zadovoljil. Ali pa izmučil. Vse kar je uspel tadesni še izreči, preden sta ugasnila ekrana njunih mobilnih telefonov, je bilo: “I love you Mike!”

Morda pa je to prava Južna Koreja! 🙂

Najin prvi vtis o Južni Koreji? Rada bi bila Japonska, ampak nikakor ne more in ne more ubežati “funkcionalnemu neredu” preostalih držav tega dela sveta. 🙂 Vse je urejeno do potankosti, a na ulicah naju vseskozi spremlja tisti (ne)prijetni sladko-kisli vonj po kanalizaciji. Vozniki še vedno hupajo in ne jebejo pešcev. Ulična hrana je na vsakem koraku, vseh barv, vonjev in oblik. Lažem. Večinoma diši po zelju. Ljudje so obsedeni s svojimi novimi telefoni. Avtobusi so luksuzni kot business class na letalih …

So pa ljudje precej hladni. Prav gotovo v veliki, veliki meri k temu prispeva dejstvo, da nihče ne govori angleško. Le tu in tam kakšen lastnik hotela ali pa gospod in gospa, ki sta ravnokar prispela iz Združenih držav in sta naju na avtobusni postaji prijazno usmerila, da se nisva po nesreči vsedla na avtobus za Đengđou, ko pa je bila najina destinacija Đongđou. 🙂 Vse se da dogovorit, če je le oseba na drugi strani pripravljena in voljna. In po navadi je. Le veliko truda zahteva z najine strani.

Kar me ta trenutek najbolj jezi, je to, da je naokoli toliko okusne hrane, pa še ne vem točno, kako do nje. Meniju v restavracijah izgledajo kot testi za inteligenčni kvocient in mokre sanje profesorja iz The beautiful mind. Lahko buljiva do onemoglosti, pa bova verjetno na koncu naročila nekaj, kar vsebuje eno izmed par besed, ki jih poznava: kimči, gimbap, bibimbap. In potem se pustiva presenetiti. 🙂

TIpično kosilo. V tavelikih posodah je riž s tem in onim, zraven pa vedno postrežejo še kopico prilog: kimči (fermentirano zelje), repa, juhica …

Je pa luštno. Povsem novo doživetje. In ko zbirava nove lokacije na zemljevidu te majhne državice, greva čisto na blef. Nimava pričakovanj in ko prideva v novo mesto, locirava zemljevid mesta in naključno izbereva točke, ki jih bova obiskala. No, pogosto se načrti tudi podrejo. Tako kot ravno ta trenutek. Sva imela namreč namen it na mini treking na sosednjo goro, ampak bova vse to raje zamenjala za gurmansko izkušnjo pri sosedu. Zvečer pa korejska boljšnja tržnica in soju. Uf, soju. Riževo vino, ki pritiče vsakemu obroku. Obožujem ga.