40 dni na Japonskem!

Sedela sva na postelji v majhni sobici v laoškem mestecu Luang Prabang. Ker je na ulicah že četrti dan zapored potekalo divje praznovanje novega leta 2559 in so bili vsakršni premiki po mestu skrajno oteženi, midva pa že zelo utrujena od vseh prevrnjenih veder vode, sva se odločila dokončno skovati načrt za zadnji mesec najinega potovanja. Indija. Ja, Indija.

“Kako pa bova prišla iz Delhija do Leha?” je vprašala Katka.
“Ravno berem, da je najbolje vzeti kar avtobus. Sicer traja dva dni, vmes enkrat prespiš, ampak je pa prav gotovo najcenejša opcija,” sem odgovoril.
“Kaj pa letalo?”
“Sekunda.”

In sem odklikal v virtualni svet. In klikal in klikal. Nekje na drugem koncu predora sem slišal Katkin glas, ki je po večkratnem poskusu zdaj že dokočno zahteval odgovor, moje misli pa so bile drugje. Ne na zahodu v Indiji. Ne, ne. Moje misli so vzhajale s soncem nekje nad Tokijem.

“Imam eno radikalno idejo,” sem končno pribil.

In čez 10 minut sva na mail dobila potrdilo o nakupu letalske karte Bangkok (Tajska) – Fukuoka (Japonska). Ja, resno, Fukuoka! Letiva 1. junija dopoldan. 150 eur, enosmerna vozovnica. Pristaneva v glavnem mestu otoka Kyushu in tam začneva najino 40-dnevno potovanje po deželi, ki bi se od Indije težko razlikovala še kaj bolj. Velja za najbolj varno, najbolj čisto. Pa tudi najbolj ustrežljivo in pošteno.

In kakšen je najin plan? Na Japonskem bova preživela 40 dni. In če se je 40 dni za Indijo slišalo znatno premalo, se ob vseh informacijah o tem, kako draga je tale Japonska, zdi že samo preživetje teh nekaj tednov ogromen zalogaj. Preteklih 16 mesecev sva se držala matre dnevnega budgeta med 25 in 35 eur na dan, na Japonskem bova za ta denar dobila le prenočišče. Kje je šele hrana, kakšni ogledi, razvajanja in predvsem prevoz. Prevoz je pregrešno drag. 21-dnevna vozovnica za sicer neomejeno vožnjo z vlaki stane skoraj 500 eur. 500 eur = en mesec v Indiji. All inclusive.

Želja po potovanju na Japonsko je začela tleti že na Filipinih ob druženju z Natašo, ki je tam preživela kar dva meseca in se uspešno spoprijela z vsemi finančnimi zagonetkami. Štopala je, kampirala, spoznavala prijetne ljudi prek couchsurfinga. “Nič ni nemogoče,” sem rekel takrat. Prikimala je.

Rada si postavljava cilje in tokratni cilj potovanja po Japonski je objava nove breplačne e-knjige, v kateri se bova lotila mita, da je Japonska za backpackerje predraga in posledično nedostopna. Preizkusila bova vse. Malo bova stradala, malo jedla kot gurmana. Spala bova v parkih in tudi kakšnem ryokanu. Peljala se bova z vlaki, avtobusi in večkrat iztegnila še palec. Kakšni bodo stroški potovanja v tem trenutku težko napoveva, vsekakor pa sva v fazi All in MODE: ON.