8 stvari, ki bi jih naredila drugače

Prvič potujemo v štiri. Lila je stara malce več kot 3 leta, Art je ravno danes dopolnil 8 mesecev. Oči in mami pa že v tistih letih, ko lahko o preteklih potovanjih v dvoje govorita že z veliko mero nostalgije. Vse, kar sva doživljala takrat (daaavnega) leta 2013, 2014 in 2015 v dvoje, ko sva na poti preživela vse skupaj cca. 700 dni, želiva počasi, korak za korakom predati tudi najinima dvema pamžema. Ja, vidva, ki to bereta. To je vajin oči iz preteklosti, ki tale zapis kraca, medtem ko vidva oba sladko spančkata svoj opoldanski spanec v hišiki na Bangrak plaži na Tajskem.

Rad bi za nas, pa tudi za koga, ki mu tole pride prav, zapisal nekaj nasvetov, kako potovanja z otroki narediti kar najbolj … pač, najboljše možno.

1. Lahko bi se premikali znatno več

Naš plan poti za tokrat je bil skromen. Bangkok, nato pa Koh Samui dvakrat po en teden na dveh različnih plažah in nazaj Bangkok. Zdaj, ko vidimo, da nam premiki gredo, da lahko varno* koristimo tudi javne prevoze in taxije, da znamo splanirati premike tako, da nismo vsi nenaspani, tečni in lačni, bi zagotovo v teh 25 dni stlačili vsaj še dve, če ne tri lokacije. V konkretno našem primeru bi morda na hitro obiskali Chiang Mai (Iz Bangkoka menda vozi zdaj en nov, udoben nočni vlak – preverim in javim), zagotovo pa bi skočili do nama ljubega Koh Tao, kjer bi Lilko učil, kako se tauha.

2. Ne soba za 4, ampak 2 x 2

Ened ključnih faktorjev pri tem, kje smo rezervirali prenočišča, je bil ta, da smo skupaj v eni enoti. Torej ali en večji bungalow, malo stanovanjce itd. Vse lepo in prav in super nam je, da čim več časa preživimo skupaj, a hkrati je to zelo omejujoč filter pri iskanju ustreznih namestitev. Večina namestitev je za dve ali tri osebe. In te so po navadi na najlepših lokacijah, pa tudi cenovno ugodnejše.

Če bi torej bookirali zdaj, bi si vzeli dva bungalovčka in si hodili na obiske. Pa še mami in oči bi lahko kdaj kam pobegnila 😉

3. Google “Best beach for swimming” in nato bookiraj hotel

Kot boste videli, si kakšne izmed tukaj navedenih točk skačejo v zelje. To je preprosto za to, ker ni dokočne, popolne, excel formule za to, kjer in kako biti, ko potuješ z otroki, ampak ti morda par dni paše to, par dni drugo. Pomembno je, da se tega zavedaš in temu primerno planiraš.

Tista najina potovanja v dvoje so naju tako močno razvadila z rajskimi plažami, z jutri v mirnih morjih, z gledanjem sončnih zahodov iz morja …. da sva tokrat tega doživela premalo. Za naju. Otrokom je bilo super. Artek itak samo da vidi vodo, vriska kot Rebe… eh, dovolj. 😉

Če bi torej še enkrat iskal mesta, kjer bomo parkirani več dni, bi izhajal iz ustreznosti morja. Da smo na strani, kjer ne piha iz oceana. Mogoče v kakšnem mirnem zalivu. Stran od pomolov za potniške ladje. Obrnjeni na zahod. Ne vem. Vam javim, če mi bo drugič uspelo.

4. Hoteli v bližini dogajanja

No, hkrati pa želiš vsaj nekaj časa preživeti tam, kjer se dogaja, dogaja, dogaja. In ne dogaja karkoli. Zdaj, otrokom najbrž ne bo zanimivo popivanje ob desetih zvečer in žur do jutra, jim je pa všeč, če je blizu kakšna igralnica, mogoče night market, kjer lahko skupaj pasemo zijala, kino, mini golf, vodni park, tudi kakšna zahodnjaška restavracija ni odveč, sploh ko Lila ob desettisočem piščancu z rižem reče: “A spet to?”

Torej, če bookiramo zdaj, iščem lokacije, ki nas vsaj nekaj dni razvajajo z enostavnimi rešitvami preživljanja časa.

5. Lahko bi rentali avto (mogoče tudi motor)

Najprej glede tiste zvezdice (*) v prvi točki. Jaz sem brezkompromisni zagovornik 120 % varnosti otrok v prometu. In tale točka gre vsaj malo navzkriž z mojimi vrednotami, zato jo prosim intepretirajte temu primerno.

Od doma si nisem znal predstavljat, da bi lahko Arta in Lilo napokala v taksi in ju brez ustreznih avtosedežev prepeljala iz točke A na točko B. Pa smo to prekršili že prvo minuto v Bangkoku, ko smo rentali TukTuk in se je Lila celo pot drla: “Waaaaaa, kok je faaaaain!”. Jaz vedno pravim, da je enkrat samkrat dovolj, da gredo stvari zelo narobe in mi nič ne pomagajo zgodbice vseh tistih, ki so to že počeli in se jim nič ni zgodilo. Super. Upam, da se nikomur ne, nikoli.

Pa tole pišem z polnimi ustih tega zarečenega kruha. Kar precej se premikamo s taxiji. Lilo skrbno pripnemo s pasom, Art pa je pri Katki v bobi in Katka pripasana. Si predstavljam, da bi ob trku z veliko hitrostjo to najbrz ne bilo dovolj, na srečo pa se po teh cestah bolj kot ne cijazimo in redko dosežemo več kot 50km/h.

Ok, da ne dolgovezim. Če bi rentali avto, bi znal narediti tako, da bo dovolj varno. Tudi če bi rental motor in krajše razdalje opravljal z Lilo pred mano na sedežu, bi se počutil dovolj varnega in bi zvečer mirno zaspal kot OK oči.

6. Čim prej iz fancy sob v lesene bungalove

Ta je samo en intermezzo. Pač, komaj čakam, da se spokamo ven iz teh lepih sob, ki sva jih tokrat bookirala zato, da bi ja bilo z otroki vse vredu, in gremo nazaj v lesene bungalovčke, na plaži, z razmajano teraso, tušem, ki teče samo delno, WC-jem, ki požira samo delno in prijatelji ščurki, ki se bojijo, da jih bom pojedel. Saj bo, samo, da se tamauček malo postavi na noge.

Glede zdravja sva čisto pomirjena, saj za nas skrbi Vita življenjska, ki je na voljo 24/7, da nas pošlje v najboljšo možno oskrbo. Mi imamo kar celoletno družinsko zavarovanje za tujino Multitrip.

7. Za daljše premike lahko tudi privat taxi

Nekaj zaželenih destinacij sva tokrat izpustila, ker bi morali na poti do tja morda 3, 4 ali 5 ur preživeti stlačeni na kakšen avtobusu ali skupaj z ostalimi turisti v klastrofobičnih kombijih. Že meni so bili neprijetni, zdaj s tamalima, ko nikoli ne več, kdaj bo Art polil, Lilo lulat, očija kakat in bo mamici slabo, pa smo ocenili, da bi bila to pretežka kalvarija.

In če bi pot načrtoval zdaj, bi nam za takšne premike morda vzel privat taxi-kombi. Prostoren, varen, vozniki prijazni. Ustaviš se ko hočeš, greš vmes na kosilo, lulat in ostalo, kar počnejo predsedniki (damn, ne morem si pomagat) in na cilj prideš takrat ko želiš, da hopacupa vzameš takoj trajekt dalje.

8. Bookiramo do pol poti, potem se odločimo sproti

Še ena zlata za na konec. Nikoli prej nisva bookirala celotnega potovanja na enkrat. Od doma. Tokrat sva. In ni najboljše. Dejstvo je, da tekom potovanja odkriješ, slišiš, najdeš toliko novega, zanimivega, predvsem pa sproti odkrivaš, česa ste ti in otroci sposobni, da je škoda, če se popolnoma zakleneš. Mi smo mejčkeno se, pa na srečo je bilo lepo.

Ampak, ko bomo šli naslednjič na pot, si bomo pustili vsaj drugo polovico potovanja odprto. Da nas zanese, kamor nas bo zaneslo. Morda bo to prineslo kakšen dodaten strošek, ampak bodo nagrade toliko večje.

To je to. Kot rečeno, popolne formule ni in v idealnem scenariju bi se človek vsak dan sproti odločil, kam bo šel in kaj bo počel. Zdaj, za enkrat pri nama to še ni mogoče. In tile nasveti zgoraj naj nam bodo zgolj v pomoč, da bodo potovanja z otroki še slajša.