99 % varna

Skozi ozek, verjetno več kot 10 metrov dolg prehod iz ulice nekam v notranjost visokih betonskih sten, sva ob 6 zjutraj, ko se je v mestu Bikaner 310 kilometrov od meje s Pakistanom ravnokar začelo daniti, v druži zaspanega fanta vstopila v tih in temen hotelski hodnik. Za 350 rupij (kar je nekj več kot 4 eur) sva najela sobico, ki se od svoje dražje sestrice v spodnjem nadstropju razlikuje le po (citiram): It is a bit more noisey. Naložena z (začuda, a hkrati, ko malce razmisliva, povsem logično) vedno bolj polnimi nahrbtniki in pomožnimi vrečkami, sva prisopihala v četrto nadstropje v sobo 401. Odklenila sva vrata, namestila najino sveto ključavnico in se počasi razsedlala.

“Ni slabo, ne?” pravim Katki.
“Za 350 rupij odlično,” in se sprehodi do kopanice. “Pa še WC je čist!”

Vklopim ventilator. Izklopim ventilator.

“Ampak, da bi bilo pa vroče pa ni,” po Pečenkovo oznanim.
“Ne, ne, kr pusti brez.”

V daljavi slišiva pisk vlaka.

“No, to je to, o čemer je govoril,” pojasnim.
“To piskanje?”
“Jop.”
“Mah, ni panike. To se skozi zaprta okna komaj sliši.”

3 ure kasneje.

“Norooooooo!”
“Hahahahahaha, pa kje sva midva to?!”
“KAJ?”
“KAJ?!”
“Pravim, da je noro!”
“Ja nooooo, kjer je ta soba?”

Nauk zgodbe: Če ti lastnik hotela sobo ponudi smešno poceni in jo hkrati zagovarja z “It is a bit more noisey”, potem tvoja soba stoji tako rekoč na  železniških tirih.

Dodana vrednost zgodbe: Neprecenljiv je občutek, ko je pisk vlaka tako blizu in tako glasen, da imaš občutek, da bo pripeljal skozi steno tvoje sobe, ti pa ga z nekom dragim pospremiš z iskrenim smehom.