Na kavi. Random na ulici. V službi. Pri familiji. V lekarni. Štacuni. Tolikokrat, da se že sprašujem, če naju res mora bit česa strah. “Sta pa pogumna!” A sva? A ni Tajska čez cesto, tam pri Tivoliju levo, pa čez most? “A bolnice so vredu?” Damn. In že gledam na google maps, kje so najbližje bolnice pri vsakem hotelu.
Prej, ko sva potovala sama, so bili moji trije največji strahovi tole:
- Da bom naročil napačno jed in se brezveze nasitil z nečim, kar mi ne bo dobro. Ne vem, če poznate ta strah, ampak je precej legit!
- Da nama bo kdo sunil tapoceni sobo in bova mogla vzeti dražjo in s tem zarezala v dnevni budget in bova ostala brez dobrega obroka. Jup, spet hrana.
- Da bom moral nazaj v Slovenijo. Ne sprašujte. Nočne more …
No, je pa res, da se z otroki tile strahovi konkretno spremenijo. Sem pobrskal malo po večernih tuhtanjih in bi zapisal nekaj teh, ki se nama trenutno vrtijo po glavi. Največ zato, da se jih bova sama spomnila, malce pa tudi zato, da tisti, ki se ukvarjate s podobnimi načrti, veste, da v kakšnem izmed njih niste sami.
1. Kako bomo preživeli letalo z dvema polžema na redbullu?
Klasični strah. Letalo. 10 ur na miru. Ozki hodniki, zaseden WC, suh zrak, naveličani filmov in risank. Lila se razleze po sedežih, Art se stiska k mamici. Stevardesa je prinesla že vse mogoče igrače, ampak mi imamo še celih 7 ur. Artek se pokaka. Driska. Previt ga je treba, ampak pamž se je pokakal do lopatic. Menjamo bodi. Samo še enega imava, Lila se dere, ker je ostala na sedežu sama. Sosed se zbudi, odstrani prevezo čez oči, iz njih mu mrgolijo deževniki z odprtimi usti, zunaj se bliska, letalo je v temnem nevihtnem oblaku, stevardesa z rdečo šminko na zobeh kriči name na razdalji 5 centimetrov in blodi nekje med histeričnim smehom in kriki, Katka rojeva tretjega otroka, pilot je oče, Lila ne je več solate, ampak samo še McNuggetse …
Bomo preživeli.
2. Kako bomo preživeli jetlag?
Poletimo ob 8. zvečer iz Dunaja in pristanemo okoli poldneva po tajskem času, po našem pa zjutraj ob 6. Verjetno otroka vsaj deloma naspana (tretji seveda spi pri pilotu, ker ima veze), midva pa polomljena. Če želimo takoj ujet ritem, bi morali bedet še vsaj 6 ur, da pade mrak in potem spat celo noč. V teoriji izvedljivo, realno verjetno ne. Otroka bosta lačna in naspidirana ravno takrat, ko bo čas za spat, ker bo njuna ura ravno čas kosila. Izmenjavala se bova bolj težko, ker je Art neločljivo povezan z maminimi grudmi. Sem slišal zgodbico, da so dali otroka v hotelu v banjo, noter igrače in šli spat. Če bi se mi tri leta nazaj zdelo to nezaslišano, v tem trenutku zveni najmanj kot brilijantna ideja 🙂
Ravno z razlogom, da se imamo čas postavit na noge, sva nam vzela v Bangkoku 5 dni. In pet dni bo verjetno dovolj, da pridemo na njihovo delovno temperaturo. Potem pa dalje na otoke.
3. A bo Lila jedla še kaj drugega razen sadja?
“Oči, pokaži mi, kaj vse bomo jedli na Tajskem?”. Po navadi takrat, ko skupaj kakava. In potem brskava po googlu in gledava slikce. Tomyumi ne gredo. Padthai tudi ni. Kakšna papayina solata ji še zgleda nekak, ampak nič ne seže do kolena mangosteenu. To je zdaj to. Boljše kot sladoled, boljše kot kinderjajčka. Mangosteen, mangosten, mangosteen. Pekoče jo navajam tako, da ji dajem suhe salame s poprom. 🙂 Premiki v pravo smer so, ampak res me skrbi, da bo na koncu jedla samo mango sticky rice in to je to. No, pač bo.
4. Kako se bomo prevažali?
Ta je dejansko moj navečji. Za Bangkok smo uredili tako, da imamo hotel na koncu proge, ki letališče povezuje z mestom in tako za prevoze ne bomo potrebovali taxijev ali tuktukov. Po mestu se bomo prevažali s SkyTrainom, ki te pripelje več ali manj na ali vsaj blizu vsemu.
Nisva pa še pogruntala, kako se bomo najvarneje prevažali po otoku Koh Samui, kjer nas čakajo vsaj tri malce daljše vožnje. Trenutno je v planu, da predhodno rezervirava taksi, ki ima dva otroška sedeža, ampak uspeh še ni na vidiku. (Javim, ko in kako urediva).
V najslabšem primeru bomo varnost v avtih reševali z jahačem za Lilo in bobo za Arta. Malo bo texas-style, ampak bomo naredili tako, da bo prav.
5. Kaj pa, če res kdo zboli?
Ja, nimamo kaj. Tudi to je del poti. Vsak od nas je zagotovo že slišal kakšno grozno zgodbo iz tega žanra. V mojem naboru so težke zgodbe z dengo, malarijo, tifusom, izjemno dehidracijo … vse so se končale v bolnici, prestavitvijo letalske karte za domov in nekajkrat tudi z velikimi stroški.
Seveda bomo najprej največ naredili na preventivi. Začeli smo že doma, ko Lila že dva tedna ni v vrtcu, da ne bi slučajno česa prinesla domov. Tam pa seveda po zdravi pameti, kolikor bo to šlo. Ne bomo se pa dajali v balonček. Vsi smo zavarovani pri zavarovalnici Vita, če slučajno pride to bolnic, prevozov ali celo vrnitvne predčasno domov.
Katka je uporabila še svoje farmacevtske veze in nam pripravila zdravil za en tovornjak. Jaz sem pred kratkim šel na tečaj prve pomoči za otroke in dojenčke. Ni veliko, zagotovo pa nekaj je.
Imamo še 4 dni, da spakiramo. Seznami so že narejeni, nekaj neznank še ostaja, a luč na koncu tunela je svetla in lepa. Najbolj neumna stvar, ki jo želim spakirati, so najini pouštri. 🙂 A zakaj? Ker vem, da bo spanec najbolj dragocena stvar, ki si jo bova lahko privoščila na tem potovanju.
