Andamanskih otokov je 325. So nekje na sotočju vplivov Myanmara, Indonezije in Indije. (Poglej na tole mapo, če te zanima, kje točno.) In prav takšno sotočje in raznolikost daje pravi pridih otoški hrani, ki se želi na vsakem koraku pokazati v vsej svoji veličini. Primarna hrana na otoku so seveda ribe, takoj za petami pa so jim domači kokosi in, na najino veliko srečo, mangoti, ki so se ravnokar bohotili na vrhuncu sezone. Težko si človek predstavlja karkoli lepšega, kot pa da se s motorjem voziš po otoku in pod velikimi mango drevesi nabiraš te slastne sadeže.
Povprečna cena za obrok sestavljen iz (celo zame) zadosti velike ribe, nekaj priloge, kakšne solate in dveh mango lassijev naju je udaril po žepu za neverjetnih 5 eur. In če sva čez vse to na poti domov popila še tiste pol litra osvežujoče kokosove vode, sva lahko vročino, ki je na otoke udarila že okoli 10. ure zjutraj, enostavno prespala.
Ja, zanimivo pri Andamanskih otokih je to, da so pozicionirani tako vzhodno, da padejo v povsem drug časovni pas, celo dve uri naprej, vendar pa, ker spadajo k Indiji, zanje velja indijski čas. Tako je svetlo že zjutraj malo čez štiri, “opoldanska” vročina vseka ob 10. dopoldan, sonce pa je pri nama zahajalo že ob 17.35. Drugačen dan, za drugačno doživetje.
Vonja se ne da posneti, okusa prav tako ne. Sva pa poskušala v objektiv ujeti nekaj najboljši jedi, ob katerih sva do onemoglosti uživala na enomesečnem pohajkovanju po otočkih. Njami, njami, njami!
Vse, kar lahko napišem po takem okusnem postu, je nom nom. In ker se mi že nekaj mesecev stalno lušta rib, dodajam še en nom.