“Pazi kokos!”

Ko se je pred nama po več kot 40 urnem popotovanju iz celinskega Delhija do pikčastih otočkov sredi Bengalskega zaliva narisala turkizno modra podoba otočka Neil, ni trajalo več kot pol urce, da sva poklicala letalsko družbo Spice Jet in po presenetljivo kratkem pogovoru uspela povratno karto prestaviti za 20 dni. Tako, en mesec brez interneta, brez televizije, brez stika s tem, kaj se dogaja po svetu.

Andamanski otoki ležijo tako daleč od celinske Indije in tako blizu indonezijski Sumatri, da je potrebnih kar nekaj dni, da človek skalibrira možgane. Novi obrazi, nov jezik, nova kultura in zgodovina. Nov ponos. Nova hrana in novo sadje. Nova pravila in novi zakoni. In začela sva na Neilu …

Skoraj 20 kvadratnih kilometrov velika plošča belega peska in visokih zelenih krošenj je posejana z nekaj drobnimi vasicami in cesto iz enega na drug konec otoka. Nekje na središču te ceste, ki verjetno po naših standardih ne bi zaslužila niti imena dovozna pot, se vsak večer zbere “klapa iz vasi” in ob lokalnih dobrotah, slastnih kokosih in mangotih s sosedovega drevesa čaka, da se poleže vročina.

Na otoku je pet, morda deset guest housov, ki primarno skrbijo za malce bogatejši sloj indijskih turistov, vsake toliko časa pa na Neil zajadra tudi kakšna bela glava. Midva sva na otok stopila 19. aprila, v času, ko se sezona bliža h koncu in klimogrami kažejo nevarno veliko količino padavin, in so naju tako plaže pričakale osamljene. Osamljene, a še vedno bele, vroče in zalite s turkiznim morjem.

“You do absolutely nothing. But main thing is, you just start to like it …” nama je zaupal sopotnik, ki je na Neilu namesto predvidenih par dni, že dober mesec. In res je. Tole je 5 največjih skrbi, ki sem jih imel na Neilu:

1. Kako se izogniti padajočim kokosom?
2. Kako pobegniti pred tropom podivjanih psov?
3. Katero ribo in na kakšen način pripravljeno imeti za večerjo?
4. Kdaj točno je plima, da lahko v vodi počakam sončni zahod?
5. Naj vstanem ob 4.30 ali raje ob 5.00?

Na Neilu sva preživela dober teden. Tole zgoraj je klaverni poskus ujeti raj v videoposnetku, spodaj pa nekaj s fotoaparatom ujetih trenutkov.

In ja, en mesec brez interneta nama zadaja prijetno nalogo, da bova v prihodnjih dneh bolj pridna. Imava precej lepih posnetkov in zanimivih zgodbic, ki jih bova z vami delila v naslednjih dneh.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

9 Comments on ““Pazi kokos!”

  1. Le kako bi vama človek zameril vse skrbi, ki sta nam jih povzročila, ko se vrneta s tako čudovitim videom o vajinem koščku raja. Ta isti človek vaju ima lahko zgolj rad. 🙂

    Hvala za krasen vizualni pobeg iz hladne, sive in vetrovne Slovenije.

  2. 🙂 No, pa sva se malo oddolžila! 🙂 Za Slovenijo pa slišiva, da ni nič kaj majska! 🙁

  3. Nas je res že zelo zelo skrbelo 🙂 Moram priznat da mi je vaš filmček povzročil malo kurje polti 🙂
    Belcome back.

  4. mene ni pa nic skrbelo.. se vesel sem bil, da se znata odklopiti (kar je redkost za danasnje kvazi popotnike).
    itak obvladata in se znajdeta povsod!

  5. 🙂 Priznam, da sem bil zadnje tri dni že malo nervozen, ker sem vedu, da se vračam nazaj “na internete” 🙂 ampak ostalo pa zamenjam za 10 let življenja! 🙂

  6. Ooo, lepo 🙂 Eni so bli res kar malo jezni 🙂

  7. Oh, ko sem naletel na tole stran, so me preleteli čudoviti spomini na Andaman and Nicobar islands 🙂 Spominjam se leta 1998, pridobivanja dovoljenj za vstop na to območje in 5 dni plovbe iz Kalkute (2 dni smo potrebovali, da smo sploh do morja prišli :)). Potem pa raj na zemlji, v tistih časih je otočje v celi sezoni obiskalo 30 tujih turistov. Na malo bolj odročnih plažah sva srečevala plašna plemenska ljudstva. Najlepši pa je bil svet pod vodo, vendar ne na znanih koralnih grebenih, poiščita lokalce in naj vaju odpeljejo na njim znane otočke s koralnimi grebeni.

  8. V neturističnih vasicah je bilo res lepo, sva opazoval njihov vsakdan, ki sploh ni povezan s turizmom. Ampak si kar predstavljam, kako lepo je moralo biti šele takrat 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.