“Si za nekaj drugačnega?” sem jo vprašal, ko mi je ob zajtrku prisedla z zaspanimi očmi.
“Vedno,” je odgovorila, prava popotnica. “Povej …”
“Na pot sem se podal zgolj trikrat,” nama je po prvih nekaj urah hoda in ob prvem postanku za čaj zaupal Axsai, najin vodnik. “Nazadnje marca letos.”
Čeprav se večina popotnikov, ki zaide v te konce Myanmara, odloči zgolj za dvodnevni trekking do 10 kilometrov oddaljene vasi, sva se po tehnem premisleku in nekaj kar-bo-pa-bo, midva odločila za 75 kilometrov dolg “sprehod” skozi vasice, poti in pagode, ki so jih tukajšnje odmaknjene manjšine po teh koncih razmetale že več kot 300 let nazaj. Plan je bil preprost. Začnemo v mestu Hsipaw, hodimo po 7 ali 8 ur na dan in po 4 dneh prispemo v mesto Kyaukme. Karkoli se zgodi na poti, bo za naju, prav tako pa tudi za Axsaia, nekaj povsem novega.
Barva riževih polj, ki nas je spremljala prve ure ni bil zelena, kot na Baliju. Ne. Bila je, kot se spodobi za Myanmar, zlata. Če sem hitro mežikal in si požvižgaval Na golici, sem si lahko zgolj za trenutek ali dva predstavljal, da sem v Sloveniji. Nekje na Gorenjskem, a n ejga, kurba ejga. Neskočna polja žita (riža, seveda), koruze (ja, koruze), v ozadju pa zeleni hribi, na katerih se tam nekje daleč na horizontu pasejo bele puhaste ovčice (oblaki, seveda).
“V Myanmaru je večina budistov,” naju je podučil Axsai in s prstom pokazal na nekaj v potoku in nekaj naslonjeno na veliko banyan drevo. “Nekaj prebivalcev odročnih gosrkih vasi, kot so tele tukaj, morda zgolj odstotek ali dva, pa je še vedno animistov.” Drobne palčke s pisanimi trakovi zataknjene na rob potoka, so “prošnja za več dežja”, visoke palice naslonjene na deblo svetega drevesa, pod katerim je razsvetljenje doživel sam Buddha, pa “prošnja za dolgo življenje”.
“Tole je tipična Palaun vas,” je rekel, ko smo se utrujeni po prvih osmih urah hoda sesedli na klopi pred tipično vaško leseno hišo, ki je služila tudi kot mi-prodajamo-vse-večino-iz-Kitajske trgovina. Mimo nas so se sprehale utrujene gospe z lesenimi koši polnimi zelenih listov in razigrani smrkavi otročki, ki so ob pogledu na dve beli pojavi vselej malce obmolknili. Nad našimi glavami so bingljale izobešene sladkarije in prigrizki, v kotu se je zalesketala prašna pločevinka Coca-cole, nekje izza vogala je zadišalo po nečem novem. “Ker so bili v zgodovini vedno v manjšini, so s bili primorani umakniti v hribe. In ker je zemlja tod okoli neugodna za normalno poljedelstvo, že od nekdaj gojijo čaj.”
Aha, to je torej ta vonj. Fermentiran čaj, shranjen v velikih lesenih košarah, pokrit in potlačen s težkimi kamni.
“Nekaj čaja posušijo in ga uporabljajo za napitek, veliko pa ga fermentirajo in uporabljajo kot prilogo jedem,” nama je razložil. “Nekaj podobnega kot vaša solata.”
Ravno ko je v želodču zakrulilo že z zadnjimi vzdhiljali, je prijazen obraz starejše gospe, občene v tradicionalna pisana oblačila in pokrivalom, ki mu je Axsai pravil kar “turban”, na mizo položil našo večerjo. Solata iz fermentiranega čaja, čičerika, juha z gorčičnimi listi, riž in …
“Kaj pa tole?” sem vprašal in nekj drobnega črnega v družbi nečesa belega okroglega poskušal prepoznati po vonju. Rahlo kiselkasto, morda malce gnilo, predvsem pa drugače.
“Ugani,” je rekel Axsai.
“Katka?”
“Nimam pojma,” je odgovorila.
Korak od mize je stala gospa z rokami sklenjenimi na prsih in se sramežljivo hihitala. Axsai naju je gledal s svojim iskrenim nasmehom. Iz samostana na vrhu vasi je do nas prisopihal zven težkega zvona in oznanil čas za večerno molitev.
“Se spomnita čebeljega panja iz prejšnje vasi?” je naposled vprašal Axsai. “In tistih velikih strupenih črnih čebel?”
Ko sva se tako prvo noč v zgornjem nadstropju trgovine tik pod bleščečim budističnim oltarjem zavijala v mehke debele odeje, je padla nepozabna izjava: “Jebemti, po teh pečenih čebelah me vedno ful šraufa!”
