“Si za?” sem jo vprašal in upal, da bo navdušenje v tonu mojega glasu prevladalo nad negotovostjo.
“Ne vem no. Prej sva se pogovarjala, da greva samo za par dni …”
“Mislim, da vama bo žal, če ne gresta,” jo je s svojo prikupno angleščino prekinil Pascal. Ob svojih popotovanjih po svetu je že zdavnaj izgubil francoski naglas in pogovor ob pivu je tekel v pravo smer. “Ni naporno. Lepo je. Nepozabno doživetje.”
In sva šla. Kupila sva zemljevid, ki naju je prek kvak, ki sva jih oba nekoč nekje še poznala, vodil s prstom do točke, ki jo bova dosegla najkasneje v roku 7 dni. Iz Pokhare, velikega mesteca ob majhnem jezeru, naju bo pot vodila z avtobusom do mesta Naya Pul, 1070 m nadmorske višine, nato pa ob reki Modi Khola vse do vznožja južnega ledenika Annapurne, ki vodi do 4130 metrov visoko ležečega Annapurna Base Camp-a.
Najini nahrbtniki so svojo pravo težo pokazali takoj po tem, ko naju je minil strah ob pogledu na ogromno (ja, ogromno) kačo, le nekaj minut po suverenem začetku poti. Spalna vreča za pod ničlo, termo spodnje perilo, flis, wind-stoper, dve majici, dvojne nogavice, brisača, pohodne palice, dve steklenici vode, kopica tablet, zobni ščetki, celo glavnik in olje proti mozoljem … “Pa saj ni tako težko,” se tolažiš, dokler se nahrbtnik ne “vsede” na boke in te pritisne k tlom.
Hodila sva 4 ure, 5 ur, 6 ur. Vsakokrat, ko sem pomislil, na to, da bi bilo pametno malce počiti, naju je prehitel droben fantič ali suhjlat dedek, z na hrbtu poveznjenim tovorom, ki bi ga midva skupaj ne uspela prenesti niti nekaj sto metrov. “Namaste-eee-eee,” je priletelo iz njegovih ust, še preden sva si midva s pogledi sporočila ” a vidiš to?”, “sej to ni normalno!”, “kolk kil ma kej tole?”. “Namaste,” odvrneva in po ozki potki z zravnanim hrbtom, trdno prijetimi palicami in čudežno nič več suhim grlom pogumno požirava metre na najini poti navzgor. Navzgor. Še nikoli tako.
Zelena sva, a ravno zato medsebojna spodbuda pomeni tako veliko. In pogled naprej po dolini. K še vedno neosvojenmu vrhu gore Machhapuchhre (6997 m), južni Annapurni (7219 m) in oblakom, ki vsak dan preženejo kristalno čisto in tiho jutro ter ga zavijejo v meglo tako gosto, da pogled iz hladne sobice ne seže kaj dlje, kot do knjige, ki jo vsak večer stiskava pod odejo.
Po treh dneh, po nepreštetih nasmejanih namastejih, po zvrhanih pesteh nabranih goznih jagod in slastnih rumenih malin, po nekaj prečkanih pravljičnih potočkih in skoraj strašljivi igri starih dreves, mahu in praproti, sva nahrbtnike odvrgla tik po tremi tisočaki. “Ne gre več,” sva rekla skoraj sinhrono in brez nepotrebnega naprezanja naročila vsak svojo zvrhano porcijo dal bhata, mešanice kuhanega riža, leče v juhi in, ker je danes dober dan, še nekaj kuhane zelenjave. Če je to kosilo, potem ga jeva pozno. Če je večerja, sva tako zgodna, da bova mraz, ki naju na tej višini neutrudno lovi, dočakal zavita vsak v svojo odejo.
Ker so naju zadnjih nekaj ur spremljale pikapolonice, me ne srkbi za naslednje dni. Najine mišice so obupale nad muskelfibrom in tudi glava se je po začetnem sunku mešanice adrenalina in serotonina že umirila.
“Super nama gre,” ji še rečem, preden zaspiva na oblaku v majhni sobici.
(se nadaljuje …)
Zakaj pa nista slikala kače? 🙁
Aaaam. Ker sva zbežala stran? 😀