Annapurna Base Camp (2. del)

Ura je bila nekaj čez 4 zjutraj, ko me je prebudila neprijetno mehak dotik na obrazu. Zavit v debelo odejo sem uspel hkrati z obraza odstraniti veliko belo veščo in se poln adrenalina prebutiti. Zvečer sem zaspal malce zadihan. Ob vsakem daljšem stavku mi je na koncu zmanjkalo sape, to jutro pa je bilo že bolje. Prespala sva na Machhapuchhare Base campu, na višini 3700 m zgolj zato, da bi naju ne presenetila višinska bolezen. Bruhanje, slabost, vrtoglavica, glavobol. Ne, hvala. Danes ne.

IMG_8394

Med zajtrkom sem razmišljal o nebu. O tem, kako blizu sva mu in hkrati tako daleč. Ko me je med nočnim sprehodom na stranišče objel Milky way od blizu, kot še nikoli, sem se, priznam, počutil neskočno majhnega. In vem, da bi se moral ob pogledu na okoliške sedem- in osemtisočake prav tako, pa se nisem. Počutil sem se ogromnega. Ogromnega, ker sem del njih, ker mi dovolijo, da hodim po njih, med njimi. Ker me spremljajo in mi dajejo zavetje. Ker me niso že zdavnaj požrle in izpljunile nekje drugje. Ker mi pustijo, da jih gledam, da jih tipam, da jih vonjam, da jih poslušam. Ker so me sprejele in ker vem, da bodo nesebično sprejele tudi vse ostale. Del mene so in del tebe. Velike, neskončne. In ker mi dajo vse, kar imajo, sem velik in neskončen tudi sam.

IMG_8264

Do vrha, do najinega cilja sta naju ločili dve uri hoda. 400 metrov višinske razlike in ločnica zame še vedno nepredstavljaivih 4000 metov. Ob potoku, ki je med pogumnimi, skoraj zelenimi bilkami trave in mahu, drvel izpod večnih ledenikov v dolino, sva sopihala proti vrhu. Še ena ura, je nekje na pol poti velevala velika skala. Še ena ura.

IMG_8379

Morda za nekoga vsakdan, za nekoga prekletstvo in za drugega dnevna slažba. Zame je bil trenutek, ko sva se ustavila v središču amfiteatra Annapurne, nepopisen. Ujela sva ga ravno takrat, ko je sonce izza vrha gore Machhapuchhare osvetlilo vrhove gora. Zlatorumena barva na podlagi nebesno temnomodre in s packami bleščeče belih zaplat snega.

IMG_8337

In popolna tišina. Tišina, ki jo ob pogledu na vrh Annapurne 1 (8091 m), spremlja strašljiv občutek, da ta gora, ta velikanska gmota kamenja, ki je nastala, ko se je Indija na poti iz Afrike “zabila” v Azijo, na vsaki dve duši, ki osvojita njen vrh, vzame davek ene druge. V knjigi Into Thin Air sva prebrala, da trupla tistih, ki umirajo na gorah puščajo kar tam. Priznam, da lepšega pokopališča še nisem videl.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.