Danes je naš 12. dan na poti. Imamo jih še 40. Otroka se privajata na popotniko življenje. Z vsakim dnem bolj. No, pa ne samo otroka. Tudi midva.
Stvari, ki so nam na začetku šle od rok težje (obroki, večerne rutine, opoldanski spanci, red, ko hodimo po razritih prometnih cestah, dogovori, kdaj ja v bazen in kdaj ne …), niso več tak bau-bau. Pa ne gre za to, da bi s korenčkom in palico midva otroke spravila v red. Tudi midva sva se zbalansirala in tam, kjer se nama zdi pametno, našla kompromis ali popustila.
Tako so obroki pač takšni kot so. Če nam kdaj čakanje enostavno ne gre, eden od naju popoka Arta in gremo na šetnjo v bližnji tempelj. Gledat budo in slone in potepuške mucke. Vmes se drugi najé in prevzame vlogo kraljevega postreščka, ko se njegovo visočanstvo blagovoli vsest k mizi. Včasih tako, spet drugič pa brez problema.
Še vedno spimo v dveh ločenih sobah. Super je, ker imamo en pred drugim mir, opoldanski spanci so mala malica, večerni prav tako. Zjutraj se ne budimo, kakamo lahko vsak na svojem WCju, tuširamo prav tako. Se pa zelo pogrešamo. V Dubai smo imeli eno veliko skupno posteljo in zvečer smo zaspali Lila pri mamici in Art na očiju (dobesedno).
Zato sva se danes odločila, da se malo odcepimo. Lila in mami sta šle na ženski popoldan: v trgovino s tajsko kozmetiko, na bejbičino in po posušene alge. Arti in jaz pa v 7-Eleven po čips, Pocari Sweat in zganjat vragolije v park na jugu mesta.
Trudiva se, da preživimo kar največ časa skupaj. Temu so takšna potovanja v prvi vrsti namenjena. Da se spoznavamo, da ustvarimo lastne fore, da imamo skupne spomine. Nam je pa všeč tudi to, da se lahko z njima poveževa ena-na-ena. Teh trenutkov nam mogoče v Ljubljani kdaj zmanjka, predvsem mamici z Lilo in meni z Artom.
Art je atrakcija vseh templjev. Hodi naokoli s svojimi bleščičastimi očali in ponavlja za Tajci, ki pred budo klečijo in se priklanjajo. Ko se po kolenih odpravijo “v mivko” zapičit dišeče palčke, gre za njimi. Ko sklenjene dlani ponesejo k čelu, jih gleda na 30 centimetrov, kot da so mavrična žaba s tremi očmi. Potem se obrne nazaj k nam ostalim in nam zelo nazorno pokaže, naj bomo tiho.
V Chiang Maiu bomo še tri dni. Odločila sva se, da tokrat izpustimo vse turistične atrakcije: slonja zavetišča, obrobne vasi, kuharske tečaje … in preprosto uživamo dan za dnem v enostavnih stvareh: izjemni hrani, druženju v parku, sadnih sokovih, masažah, raziskovanju templjev in sprehodih v neznano.
Če se zelo trudimo, ne zapravimo več kot 70 eur na dan.
