Vstajam nekaj čez 6 zjutraj. Bele zavese, ki zastirajo velika okna, na naju mečejo bleščeče razpršene sončne žarke in če se k temu ne bi priključili še petelini, ki tekmujejo, kdo bo glasnejši, bi mislil, da je poldan.
Razgrnem zavese in če so tisti dan planeti pravilno poravnani, ujamem pogled na gospoda v tradicionalniih balijskih oblačilih, ki s cvetjem, dišečimi palčkami in ostalimi daritvami blagoslovi tempelj. Najprej ta med frangipaniji, nato še tega na najini terasi.
“Selamat pagi,” se pozdraviva z nasmehom. Dobro jutro.
In nič več. Gospod ne zna angleško, jaz se s svojim skopim znanjem indonezijščine ne upam spuščati v globlje dialoge.
Ko se zavita v pulover (ja, v notranjosti Balija je te dni precej mrzlo) voziva naokoli, mimo naju švigajo podobe otoških umetnikov, ki pred svojimi delavnicami pridno rišejo, rezbarijo, ustvarjajo. Vonj pomaranč pomešan z dišavami, ki naznanjajo vsak tempelj znova in znova, se vije po cestah in naju vodi po skritih kotičkih otoka.
Vse je zeleno. In če pogledaš višje še nebeško modro.
Prav gotovo se pod tem prijaznim obrazom skriva kaj temnega, grdega, nedopustnega. A na srečo Bali tega ne pokaže ob prvem srečanju. Niti ob drugem. In morda, zgolj morda sem s svojo naivnostjo za vselej oproščen takšnega pogleda.
Bali zame preprosto diši.
