Božična Nemčija in zakaj bi živela na letališču v Münchnu?

Začelo se je z solo potovanjem v dvoje

Ura je 4.20 zjutraj in jaz se čisto zalimana izležem ven iz postelje. Zadnje čase imam rajzefiber noč pred letom, kar pomeni, da sem se obračala 3/4 noči, lepo zaspala pa najbrž kaki dve uri pred budilko in sedaj izgledam kot zombi. (Se še komu to dogaja?)

Malo se očedim za v javnost, si skuham celo kafetjero močne kave in napišem Nini sporočilo. Mic ima letos toliko dela pri Malih Junakih,  da sem na povabilo nemške organizacije na nemške božične sejme povabila Nino iz Kitchy World. Babji vikend! Poleg tega mi ne bo treba skrbeti za vedno prazen Micev želodec. 🙂 Jaaa, lahko bova šli v kakšen super luškan moderen kafič in jedli tiste miniaturne brunche!

Ura je 4.50h in Nina se mi še vedno ni oglasila, čeprav sva zmenjeni, da me pobere 4.55h. Pokličem jo, ampak brez odziva. O-ou. Takoj se mi zdi, da budilka ni opravila svojega dela, zato dam lupčka še spečemu Micu in hitro pokličem taksi. Imam tole Nemčijo! Katki je povsod lepo! Katka wanderlusts!

Münchensko letališče ima svojo pivovarno!

Je seveda tista stvar, ki sem si jo najbolj zapomnila od ogleda letališča v Münchnu. 😀 Ali ni to nekaj najbolj nemškega? Predstavnik letališča, gospod Florian, me je ob prihodu počakal s tablico z imenom (kako kjuuuut!) in me najprej peljal na zajtrk v zgornji del terminala (btw, letališče je dobilo nagrado za najboljšo izbiro restavracij), potem pa sva šla na razgledno točko, ki ima pogled na oba dela stez in nima vstopnine kot nekatera druga letališča. Da je dobilo naziv letališča s 5* so morali urediti več mirnih otočkov in omogočiti zastonj internet 24 ur – ni problema torej, če se ti zamuštrajo leti.

Posebnost letališča je, da je zelo tiho. Ekstremno tiho. Ker je letališče staro le 14 let, so res premislili načrte in prilagodili infrastrukturo – tako v zunanjih prostorih ni stalnih glasnih obvestil o letih, ki bi obremenjevala potnike, ampak veliko tabel z leti. Imajo tudi prostor, kjer lahko sam oddaš prtljago, ki jo moraš dati v check-in (če je pretežka, ti avtomat pove, da moraš na pult z informacijami) in ker je teh avtomatov veliko, je gužve manj in gre cel proces manj stresno čez. Imajo tudi kabine za spanje in tuše na čas. Poznate tisti film, kjer je bil Tom Hanks živel na letališču? Malo me je zamikalo, da bi bila tam kakšen teden. 😀

In sedaj najbolj zanimiva stvar – pivovarna na letališču! S Florianom sva šla mimo mimo božičnega sejma (jap, letališče ima svoje stojnice in celo drsališče) do pivovarne Airbräu, kjer naju je mladi brew master z ne-tako-majhnim-pivskim trebuščkom popeljal čez proces varjenja piva. Z veseljem sem nazdravila ob 9.30h, tudi temu dejstvu, da se je Nina vsedla na bus in bo prišla v München, juhu! Moj solo blog bo moral še malo počakati. 😀 PS. Veste, da Nemčija piva ne tretira kot pijače, ampak kot hrano? 🙂

Božično vzdušje v Münchnu

Se je definitivno začelo in to že sredi novembra! Z Nino sva se končno srečali in nazdravili ponovnemu snidenju v najinem hotelu Bold, ki je res luškan hotel in je bil všeč tudi Nini, ki se s tem preživlja. Meni je seveda najbolj ostal v spominu šampon (in milo za roke), ki je dišal po kokakoli. 😀

Odpravili sva se na božični sejem, ki je postavljen pred čudovito mestno hišo. Saj veste, kakšen sistem imajo Nemci s kuhančki, kajne? Naročiš si pijačo (kuhano vino, punč, jajčne likerje, kakav oziroma kaj drugega – izbire je res ogromno), ki jo dobiš v simpatičnih božičnih kozarčkih, plačaš ‘kavcijo’ za kozarček, ki ga lahko vzameš domov ali pa ga vrneš nazaj. Precej ekološko, kajne? Cena božičnih pijač je okrog 3 – 3,5 eur, cena za kozarček 3 eur. Vzdušje je bilo čarobno, zato sva se sprehajali med stojnicami, večer pa zaključili prav po nemško v tradicionalni restavraciji – meso, zelje in pivo! Prost!