Če bi kupila tole pečeno podganico na zgornji fotografiji, bi zanjo odštela natanko 1,1 eur. Dobra kupčija, ne? No, vseeno sva se odločila, da se tudi pri najinem pohajkovanju po Laosu drživa kolikor se bo le dalo stran od mesa. Ne tajiva si, da bo to ves čas mogoče. Pri raziskovanju kam naj bodo peljale poti v tej pozabljeni državici, sva namreč večkrat naletela na omembno okusnih lokalnih mesnih specialitet. Pečene podganice? Morda pa res …
Skratka. Sva čez mejo. Dva dni vožnje od Chiang Maia na Tajskem v laoško mestece Luang Namtha je minilo lažje, kot sta se pripravila najina uma. Očitno sva tega že dobro navajena, a vseeno ne toliko, da nama takoj po pristanku ne bi zadišalo lokalno pivo. To pač sodi v popotniški repertoar. Jaz temnega malega, Katka belega velikega.
Nova država, novi obrazi, novi pozdravi. Nove jedi, nove cene, nove preizkušnje. Prijetno zmedena sva. Končno spet. Pretvarjava iz kipov (laoška denarna valuta) v tajske bahte, pa v evre. Pa potem v dolarje, ker evri pač sux. Bereva izraze na tujih obrazih in poskušava dajati v zameno takšne, ki jih bodo razumeli.
Jutri se podajva na tridnevni trekking. Čeprav se nahajava v relativni geografski, kulturni in tudi gurmanski bližini tako Myanmara, kjer sva lani že trekala, kot tudi severne Tajske, kjer sva preživela zadnja dva meseca, sva se vseeno odločila, da laoškim vasicam dava priložnost. Najina pričakovanja so nizka in to je … dobro!
