Trenutno smo doma

Azija

Curry Without Worry

Sem čisto pri miru in opazujem, kako ob sončnem zahodu spreminjajoča se barva neba določa intenzivnost barv templjev, ki se s svojimi narezljanimi strehami sramežljivo bohotijo visoko nad menoj. Za menoj leži brezdomec, katerega barva kože se počasi kameleonsko navdaja temnih barv njegovih oblačil. Ali vsaj tistega, kar je ostalo od njih. Vonj zraka ne ustreza prelestnemu rumeno-rdečemu ozadju. Smrdi. Po sečnini, po iztrebkih. Pa kislem. Po izpušnih plinih. Zvok zvončkov, ki jih mimoidoči nežno zvončkljajo ob raznoraznih mini templjih in spomenikih božanstev, se spajajo z zvoki težkih motorjev, sales pitchev prodajalcev sadja in sladkorne pene in gospoda v predpasniku, ki visoko nad ostalimi usmerja dolgo vrsto brezizrazno neučakanih ljudi.

“Tole počnemo vsak četrtek,” je rekel dobro rejen gospod v temno sivi srajci. “Hrane je dovolj za vse.”
“In kdo lahko pride po hrano?” vprašam.
“Vsakdo, kdor hoče,” hitro pristavi njegov kolega.

Pred menoj stoji fant oblečen v brazilski nogometni dres. Prvotno rumeno-zelena barva izdaja svojo prisotnost le še na rokavih in pod pazduhami. Lasje so se mu poveznili v drede. V rokah drži krožnik iz posušenega listja in se počasi pomika v vrsti naprej proti ogromnim posodam riža in curry-ja. Pred njim stoji dekle v poznih tridesetih, ogrnjena v polivinilaste vrečke, za njim pa gospod, s katerega visi prav vse. Obleke, lasje, koža pod očmi. Oči.

“Bi bili pripravljeni kaj donirati?” me vprašajo skoraj v en glas.
“Seveda, z veseljem,” odgovorim.

Na potovanju se poskušava izogibati slabi vesti, ki ti jo dan za dnem tako vztrajno vzbujajo tisoči otrok in ostalih ubogih, ki te prosijo za “samo kakšen rupij”, “nekaj malega za pojest” ali pa “samo zvezek in kuli”. Preveč je zgodb o denarju, ki potem potuje v roke pijanega očeta ali v globok žep lokalnega drug dealerja. 

“80 rupij lahko dam,” sečem. Nič. Skoraj nič. 60 centov. V lokalnem časopisu sem dan pred tem prebral, da toliko stane kilogram riža.
“Hvala gospod. Najlepša hvala. Veliko nam pomeni,” reče dobro-rejeni in mi na denarnico prilepi nepalsko zastavico. “Za spomin,” še reče z nasmehom.

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Po 3300 kilometrih končno na cilju! (Oman, 13. dan)

Juhuhu! V 10 dneh sva prevozila 3300 kilometrov, 7-krat na rajskih kotičkih prespala v...

Happy Holi!!!

Pa sva ga dočakala. Že nekje tam novembra sva celoten najin plan poskušala (ja,...

Skoraj devilled škampi pri njih doma

Imam blažje vnetje penisa. Poleg tega me malce boli grlo in kašljam. V levem...

18 sekund pod vodo …

Gili otočki so trije. Vzniknili so nekje sredi ničesar. Na enem živi okoli 2.000...

Pečena kamela, frizer in poceni avto. (Oman, 1. dan)

Ura je 20:42 in kmalu greva spat. Prvi dan v Omanu je skoraj pod...

Počasi Myanmaru naproti …

Če nama ne bi ukradli fotoaparata, bi bilo vse skupaj že preveč kičasto. Otočje...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime