Skoraj devilled škampi pri njih doma

Imam blažje vnetje penisa. Poleg tega me malce boli grlo in kašljam. V levem kotičku ustnic sem dobil herpes in v ustih na desni strani se mi je naredila neka ranica, ki vsake toliko zapeče kot hudič. Malo me boli hrbet (od cca. 7 vretenca navzgor) in od nabiranja školjk me bolijo zadnje stegenske mišice. 8,4 % alkohola v Special Brewed pivu je bilo zadosti za jutranji glavobol in le malce manj kot 5 ur spanja je doprineslo k rahli utrujenosti. Moje telo se ob takšnih “šokih” vedno sesuje in ponovno postavi v skladu z okoljem, kjer je. Nikoli ni bilo drugače. Tudi tokrat ne. Negombo je zakon! 🙂

Ko sem v prejšnjem postu napisal, da sva kar preveč domača, se je to pokazalo kot zelo dobrodošlo. Zadnje dneve sva preživljala na skuterju in severno od Negomba odkrivala odmaknjene vasice ob prašnih rdečih makadamskih cestah. Ker zavijanje v desno ne povroča več preglavic, sva bila blagoslovljena z nekaj  zanimivimi vpogledi v vsakdan otočka v obliki solze.

Visoki, temno rdeči dimniki iz tisoč in ene opeke so naju tako dolgo klicali s ceste, da sva se naposled le ustavila, snela čeladi in še preden sva naredila plan, naju je “sprednja enka zgoraj desno” povabila naprej. Naprej v nekaj, kar sva po njegovem glasnem udarcu na nekaj podobnega gongu razumela kot veliko tovarno opek. Oz. strešnih kritin. A je to ena in ista zadeva? Ni, ne? Skratka, strešne kritine so bile. Pridelane na najbolj naraven možen način. Na levi lopata zapičena v glino pod okolišlkim travnikom, na desni nekaj strojev, zadaj pa vroče peči na drva. Enostavno. Sodeč po okoliških hišah soseske v kateri se nahajajo takšen tovarne, tudi precej dobičkonosno.

Ko smo že ravno pri denarju. Odlično se drživa najinega plana. 7500 rupij na dan, kar je okoli 42 eur, torej 21 eur na osebo je najin maksimum, ki se ga morava držati skozi vso potovanje. Pri tem morajo biti všteti vsi prevozi in vsa “preseravanja”, ki si jih bova privoščila. No, so far so good. Trenutno zapraviva med 15 in 18 eur na dan na osebo, upoštevajoč dejstvo, da jeva kot kralja in pijeva pivo. Razvidno iz prvega odstavka precej pogosto.

Da pa lahko jeva kot kralja, je bilo nujno odkriti lokalni fish market. Ubistvu oba. Pogovor ob včerajšjem pivu s Kumo (na sliki fant (43 let) v rdeči majici), je nanesel na možnost, da nakupiva škampe kar na tržnici in nama jih nato njegova mama pripravi na pravi šrilanški način.

“Sure, that is great!” sva odgovorila.
“Hari, hari.” Vredu, vredu, je odvrnil.
Premor.
“Sranje, a misliš, da bo ful računal tole?”
“Ne vem. To nikol ne morš vedet.”
“Ja lej, nimava kej. Poskusiva.”

Pa sva poskusila. Mama, ki jo muči skoraj več težav kot mene, je pripravila odlične skoraj devilled (mega pekoče) rakce in nama poleg tega postregla še z rižem, kuhano zelenjavo in za sladico še vanilijev jogurt z medom cvetov palme podobne kokosu.

“And how much do we owe you?”
“Nothing. No money,” je rekel Kuma.

Ne hvalimo dneva pred nočjo. Jutri se poslovimo, ker odhajava naprej v Kandy, tako da kakšen stotak (poleg tistih 500, ki sva mu jih že posodila včeraj, ko smo se ponoči vrnili iz lokalnega biljard kluba, kjer naju je napral, kot dva malinovca) še prav gotovo pade. Bomo videli …

Ta trenutek sediva v restavraciji Sea Joy, tik ob glavni oblani cesti, ki se vije od Colomba na sever. Pijeva pivo. Čakava, da še Katji zakruli in si pred jutrišnjim odhodom v hribovit del Šrilanke privoščiva še nekaj slastno morskega.

Pošiljava vam zvrhan koš okusnih papaj, nenormalno sladkih mangov in osvežilnih jutranjih kokosov.