Kar sva posodila Kumi, prijatelju iz Negomba, sva očitno tudi podarila. Čeprav je, ko naju je zvečer s krvavimi očmi (ja, hašiš iz Indije) prosil za posojilo, zvenelo drugače. Nič za to. Si jih je zaslužil nedvomno. In nama niso šli težko iz denarnice. Morda je samo naša kultura naravnana tako, da si težko prijatelj z neiskrenimi …
Še vedno sva v mestu, ki mene asociira na roza cupake, Katko pa ženski vzdevek. V mestu Kandy v osrčju Šrilanke. Pot iz Negomba je bila precej lažja, kot sva pričakovala, le dejstvo, da moja stegnenica ni prilagojena za razdalje med sedeži na njihovih avtobusih, ostaja. Posledično so zaradi nemogočih poz izmenjujoče zaspali predelih spodnjih okončin, a za vožnjo, ki stane zgolj 153 rupij, kar je okoli 80 centov, mi lahko zaspi še kaj drugega. 🙂
Sekunda, da izcuzam svežo pasijonko.
Hvala.
Ja, po tem, ko sva dan preživela v izjemnem botaničnem vrtu nekje 10 kilometrov zahodno od mesta in se na poti spoprijateljila s prijaznim parčkom, ki nama je brez vprašanj častil avtobus in na koncu podaril še eno posodico dateljev, sva se potopila v morje pisanega sadja in si privoščila vse tisto, kar ima pri nas v Sloveniji okus po skladišču velikanskih čezoceank. Liči, mango, rdeče banane, pasijonke … Res, tile rezanci in riž na tisoč in en način malce zapirajo in sklenila sva, da za vsako ceno prehrano usmeriva v kar največ zelenjave in sadja. Priznam pa, da sva kuhalnik že dodobra pognala in da naju ravno zdajle kličejo instant rezanci z okusom po nečem pekočem. Njami! 🙂
In še nekaj. Branje knjig pod palmami ob skodelici najboljšega črnega čaja ima okus popolnosti.
Večna dilema; kak lahko človek po vsem tem, sploh še živi normano življenje v domači kokoški? Ne bom napisala, da sem vama fouš ampak, če sta malo perceptivna, lahko to začutita iz tega pisanja 🙂 Jp,….tipično slovensko čustvo 😛
“Branje knjig pod palmami ob skodelici najboljšega črnega čaja ima okus popolnosti.” <3
Ja, Mic je kar pesnik 🙂