Eno leto na poti.

Ne, ne greva še domov. Če te slučajno zanima. Katka si je zlomila nogo, jaz pa sem oslepel na eno oko. Ne le to. Poleg tega sva oba dobila malarijo, jaz po vrhu še pljučnico in, glej ga zlomka, spet je tu vnetje penisa.

Knock, knock, knock.

Po enem letu trkava na les. Zdrava sva. Živa. Prav nič od zgornjega ni res. Knock, knock. Na srečo sva se izognila tudi vsem trem letalom, ki so padla neznano kam, ladji, ki je potonila nekje desno od Balija in najina potna lista sta očitno še vedno vredna premalo, da bi se naju splačalo ugrabiti. Še sva tu. 365 dni po tem, ko sva ponoči štartala iz Ljubljanske avtobusne postaje.

Tam nekje avgusta sva pri pregledu finančnega stanja naredila dva scenarija. Realnega in bolj realnega. Realni – domov greva natanko po enem letu. Bolj realni – domov greva pred božičem in presenetiva domače. A ker so planeti padli v neko čudno konstalacijo, sva še vedno tu. Na tem mestu hitra zahvala vsem, ki ste nama pomagali. STA potovanja aka zlata ribica, obe mami in oba atija, Rado, Jure, Eva, Izi in Tina, vsi, ki ste nama nakazali več kot preveč na najin PayPal …

Trenutno sediva na leseni terasi pred najino sobo. Večer je in veter se igra z listi ogromnih kokosovih palm. Šumi. In ob šumenje se stiskajo zvoki otroških vzklikov in cepetanja mater, ki lovijo njihove korake. Teče druga ura elektrike. Še ena, pa bo čista tema. Zgoraj na hribu, za svetilnikom bodo zasvetile zvezde. Legla bova v 110 cm široko posteljo, preverila mrežo proti komarjem in v roke vzela vsak svojo knjigo. Trenutno oba bereva Murakamija. Očitno je tak čas. Čas za poglabljanje v medosebne odnose.

Kamorkoli naju že vodi tole leto, več kot očitno je, da se nihče ni ukvarjal z načrtovanjem poti. Šla sva čez najvišje vrhove do temačnih dolin. Skozi s trnjem postlane poti pragozdov, do nežnih belih plaž. Hodila po soncu, dežju, snegu. Včasih obstala pred kažipotom, se spraskala do krvi in na koncu slepo izbrala pot. Spet drugič naju je srce odneslo brez enega samega vprašanja. Enoletno potovanje brez kompasa.

In še vedno sva tu.

Na Filipinih nama je preostal še slab mesec. Raziskujeva ga kot maratonca, ki sta prvo zasledovalno skupino pustila 5 km za seboj in jima sladka zmaga ne uide. Sproščeno, brez pritiska. Po principu “kar pa bo pa”. Ali po domače “jebe se nama za cel svet”. 🙂

In ko zaključiva s Filipini, greva domov … domov v Chiang Mai na sever Tajske. Za kakšen mesec, dva.