Na sporočilo, če bi bil pripravljen odgovoriti na nekaj vprašanj, je gospod Lainšček odvrnil: „Z veseljem! Je pa res da ne potujem ravno veliko, sem bolj na kratke proge.“ Ne verjamem, sem pomislil. Nekdo, ki lahko z besedami domišljijo in čustva pošlje na tisoče kilometrov dolgo popotovanje, ima o tem zagotovo povedati še kaj več. Pa sva počakala na odgovore. In ko jih je Katka prebrala, mi je napisala: „Kar solzne učke imam.“ Vse okoli nas pač obstajajo stvari, podobe in ljudje, ki nas inspirirajo.
Se morda spomnite, kje ste bili, koliko je bila ura in kaj ste pili ob tem, ko ste napisali pesem Ne bodi kot drugi?
Tudi če se ne bi spomnil, bi vam na to vprašanje lahko dokaj natančno odgovoril. Bil sem v svoji delavnici oblakov, pil sem kavo in ura je bila nočna. Skoraj gotovo čez polnoč, še bolj verjetno tam nekje proti jutru.
Predstavljajte si, da vas v trenutku »nekaj piči«, vse pustite za seboj in se odpravite na potovanje po svetu. Bi šli raje sami ali v dvoje? Zakaj?
Spomnim se anekdote še iz študentskih časov, ko naju je s prijateljem tako »nekaj pičilo«. Bil je en tak običajen večer, kar pošteno sva se dolgočasila, zato je prijatelj predlagal: »Kaj če bi šla v bar?« Predlog se mi je zdel zanimiv in sem bil takoj za. »Pa greva,« sem odvrnil. »Saj v Baru še nisem bil.« Prijatelj se je seveda čudil, saj mi ni mogel verjeti, da nisem bil še nikoli v baru. No, potem sva kmalu ugotovila, da je imel on v mislih nek nočni bar v Ljubljani, jaz pa primorsko mestece Bar v Črni gori. No, iz tega nesporazuma se je potem rodilo prav zanimivo potovanje. Ob desetih sva bila že na vlaku proti Beogradu, naslednji dan sva prispela v Bar, potem sva se še kar cel teden potikala po jadranski obali… Vendar, sam se za tako pot gotovo ne bi odločil. Sodim pač ped ptice, ki letajo v paru. Na potovanjih pa je sploh tako, da je bolje doživetja s kom sproti deliti.
Sedite za mizo, pred vami prazen list papirja, naloga pa napisati novo pesem. Kako začnete?
Začnem lahko šele tedaj, ko pozabim, da gre za nalogo.
Kaj pa ko nimate prav nobene ideje več? Kaj vam pomaga premostiti »pisateljevo blokado«?
Idej in navdiha mi pravzaprav nikoli ne zmanjka, s »pisateljsko blokado« pa sem se kljub temu tudi že srečal. Začutim jo običajno takrat, ko se mi zazdi, da se lotevam česa preveč ambicioznega, ali ko se mi zdi, da od sebe pričakujem preveč. Premagam jo z mislijo, da je v tem poslu zmeraj treba stopiti na prvo stopnico, pa četudi morda še niti ne vidiš do vrha stopnišča.
Po prvem odgovoru sklepam, da ste bolj za kavo kot čaj? Pa okus sladoleda?
Za kavo, seveda, pa za sladoled z okusom po kavi, haha. Čeprav, pri sladoledu imam rad še bolj eksotične okuse. Mango, recimo. Pa asimina. Čeprav, z asimino si ga moram pripraviti sam, ker mi ga še noben sladoledar tod ni ponudil.
Katere so po vašem mnenju tri najlepše slovenske besede?
Rad imam besede: svit, prisoja in stišje. Te zadnje verjetno še ni v slovarju slovenskega jezika, a verjamem, da kmalu bo, saj jo sam pogosto uporabljam in mnogi jo radi slišijo.
Katero knjigo, ki ste jo prebrali v zadnjem času, bi nam priporočili?
Roman »Konje krast« norveškega pisatelja Pera Pettersona je čudovita knjiga, ki mi zdaj prva pride na misel. V slovenskem prevodu smo jo sicer dobili že leta 2008, a sam sem jo prebral šele pred kratkim in jo še zmeraj premišljam. Prišla mi je blizu in me prevzela s svojim nostalgičnim pridihom, podobno, kot pred leti morda še roman »Sveče so dogorele« madžarskega avtorja Sandorja Maraia. No, če zdaj takole pomislim, sta si ta dva romana po svoji pisateljskih »strategijah in taktikah« pravzaprav podobna, oba pa odlikuje tudi dovršena dramaturgija pri povezovanju dogodkov iz preteklosti in sedanjosti.
Čemu bi se lažje odpovedali? Pisanju ali Prekmurju?
Pisateljevanju se vsekakor ne morem več odpovedati, saj je že zdavnaj postalo moj način življenja in je gotovo tudi že nepogrešljivi del moje identitete. Prekmurje bi morda lahko fizično zapustil, a nekaj »prekmurskosti« bi gotovo tudi še potem potovalo z mano do konca mojih dni. »Stepska melanholija,« ki se iz vseh teh panonskih razsežnosti naseli v človeka, je pač tudi nekaj, česar se ni mogoče kar tako otresti.
Kmalu bo pomlad. Lahko od vas pričakujemo novo pesniško zbirko?
Moja nova pesniška zbirka z naslovom »Ljubi me, kot sonce sije« nastaja že kar nekaj let. Izšla bo verjetno še pred koncem letošnjega leta pri Cankarjevi založbi.
Še več lepega te čaka v februarskem Lepopisu!
Kako ga snameš v celoti? Preprosto. Izpolniš spodnji obrazec. Ne skrbi, ne bova ti pošiljala spama. Lahko si svoje ime in mail tudi izmisliš. Pa prijetno branje!
[ninja_forms_display_form id=8]
Lepopis je optimiziran za branje na tabličnih računalnik in tistih ta-velikih telefonih, za katere potrebujete orožni list. Seveda ga lahko berete tudi na računalniku in Kindlu. Je v formatu *.pdf in težek 8,2 MB.
