Flores. Trd oreh.

Če je prva obrambna linija, ki jo je gospa Indonezija postavila v želji po obvarovanju svojih najbolj skritih in nedotaknjenih kotičkov, lokacijska oddaljenost in razpršenost njenih 18.000 otokov ter s tem povezane logistične zagonetke, ki jih moraš kot spoštljiv obiskovalec preudarno reševati iz dneva v dan, potem je njena druga obrambna linija prav gotovo peščica ljudi, ki so, se tolažim, začasno oslepeli od blišča kovancev iz Zahoda.

Naj bo turizem v razcvetu, kot denimo na Baliju, ali pa zgolj njegova embrionalna oblika, kot je bil najin tedenski trekking med plemeni na SIberutu, vselej se boriš z mlini na veter. Med teboj in vsem tistim pristnim, kar skrivajo naravne lepote in, še pomembneješ, z bogato zgodovino in aktualno kulturno dediščino prežeti ljudje in lokalne skupnosti, se vselej uspe prikrasti falanga nasmejanih, a nesramno požrešnih.

A ni se ji težko izogniti. Le malce moraš zamižati na eno oko, vsako ceno primerjati s cenami pri nas in nemalokrat požreti svoj ego, ko prvotna cena dogovora ne zdrži in je potrebno ponovno seči v denarnico.

“Če tako piše, potem je cena že takšna,” pravijo turisti in s kerozinom podžigajo pohlep tistih, ki vidijo nič kaj dalj kot do leta 2020 in sosednjega bara s poceni pivom in lepimi dekleti.

Težje so situacije, ki se pri soočenju s takšnimi primeri ne boriš le s svojim stanjem na bančnem računu, temveč želiš posamezniku in skupini, ki ji pripada, dopovedati ali pa vsaj postaviti temelje razmišljanja, da takšna pot ne vodi prav daleč.

Eat, pray, live (Jej, moli, ljubi) so domačini na Baliju že pred časom spremenili v Eat, pray, leave (Jej, moli, odditi). Nonšalanstnost turistov prepojena s povsem razumljivo nemočjo soočenja s (samo)organizacijo v tuji in oddaljeni deželi je namreč velik del Indonezije pripeljala do točke, ko se je pričela organizirati tudi diametralno nasprotna peščica tistih pametnih posameznikov, ki se zavedajo, da stakšnim pristopom k turizmo “ne bomo prišli daleč in Indonezija za navadnega popotnika ne bo več privlačna dežela”.

Te dni sva bivala pri Filipu oziroma Om Lipusu, kot ga kličejo domačini in njegovo osebje. Stric Filip. Gospod, vseskozi zavit v črn sarong z vzorci svoje vasi Naga, s skoraj popolnim znanjem angleščine in miselnostjo, ki sega še naprej od pojmov. kot so trajnostni razvoj turizma, back to nature koncept, sončna energija in neodvisnost otoka Flores kot ene izmed provinc Indonezije.

Sva malce naprej od nikoder. Mimo mesta Rijung naju je pot vodila ob obali svetlo rjavih zemeljskih tonov in naju po slabi urici vožnje z motorjem pripeljala v vas z nekaj manj kot 500 prebivalci, turkizno zeleno krščansko cerkvico in ščitom 21 otočkov.

Brez signala za telefon, brez elektrike in kosilom okusnih in pisanih rib ki so jih domačini ujeli na okoliških še kako živih koralnih grebenih. In kokosi. Seveda kokosi iz drevesa, ki raste kar pred najinim bungalovom. Pojedla in popila sva jih ogromno, a tile so še posebej sočni. In polni. Če zgolj čisto malo pretiravam, lahko rečem, da je bilo v vsakem kokosu vsaj en liter osvežujoče tekočine.

Večerni pogovori ob palm wine-u, vinu iz palm, ki ga vsako jutro (jutranja trgatev) in vsak večer (večerna trgatev) naberejo kar lokalni fantje, tako da porežejo palmine cvetove in podstavijo plastenke, in seveda cigaretu so tekli o navadah, običajih, preteklosti in prihodnosti. O “biti dober in pošten”, do poligamnosti in matrialhalnih družbah, ki so v nekaterih predelih Floresa še vedno močno zakoreninjene.

Ura je nekaj do tretje popoldan, iz zvočnikov mojega vse bolj prašnega in vse pogosteje ugašujočega se MacBooka uhaja rahlo otožen Eddie Wedder, Katka v leseni kolibi za menoj s Siano, gospodično, ki pomaga Filipu pri upravljanju posestva, pripavja kosilo. Tuna bo. S kurkumo, česom, čilijem, čebulo in kokosovim oljem. In sambal, pekoča omakica.

Za tem pa kavica iz okoliških hribov. Glede na to, da sva včerajšnji večer preplesala na tradicionani Floreški poroki, bo kmalu za tem padla prav gotovo še ena.