Najin prvi vtis o Južni Koreji? Rada bi bila Japonska, ampak nikakor ne more in ne more ubežati “funkcionalnemu neredu” preostalih držav tega dela sveta. 🙂 Vse je urejeno do potankosti, a na ulicah naju vseskozi spremlja tisti (ne)prijetni sladko-kisli vonj po kanalizaciji. Vozniki še vedno hupajo in ne jebejo pešcev. Ulična hrana je na vsakem koraku, vseh barv, vonjev in oblik. Lažem. Večinoma diši po zelju. Ljudje so obsedeni s svojimi novimi telefoni. Avtobusi so luksuzni kot business class na letalih …
So pa ljudje precej hladni. Prav gotovo v veliki, veliki meri k temu prispeva dejstvo, da nihče ne govori angleško. Le tu in tam kakšen lastnik hotela ali pa gospod in gospa, ki sta ravnokar prispela iz Združenih držav in sta naju na avtobusni postaji prijazno usmerila, da se nisva po nesreči vsedla na avtobus za Đengđou, ko pa je bila najina destinacija Đongđou. 🙂 Vse se da dogovorit, če je le oseba na drugi strani pripravljena in voljna. In po navadi je. Le veliko truda zahteva z najine strani.
Kar me ta trenutek najbolj jezi, je to, da je naokoli toliko okusne hrane, pa še ne vem točno, kako do nje. Meniju v restavracijah izgledajo kot testi za inteligenčni kvocient in mokre sanje profesorja iz The beautiful mind. Lahko buljiva do onemoglosti, pa bova verjetno na koncu naročila nekaj, kar vsebuje eno izmed par besed, ki jih poznava: kimči, gimbap, bibimbap. In potem se pustiva presenetiti. 🙂
Je pa luštno. Povsem novo doživetje. In ko zbirava nove lokacije na zemljevidu te majhne državice, greva čisto na blef. Nimava pričakovanj in ko prideva v novo mesto, locirava zemljevid mesta in naključno izbereva točke, ki jih bova obiskala. No, pogosto se načrti tudi podrejo. Tako kot ravno ta trenutek. Sva imela namreč namen it na mini treking na sosednjo goro, ampak bova vse to raje zamenjala za gurmansko izkušnjo pri sosedu. Zvečer pa korejska boljšnja tržnica in soju. Uf, soju. Riževo vino, ki pritiče vsakemu obroku. Obožujem ga.
