Greva.

“Ugotovil sem, da ne morem od nekoga pričakovati stvari, ki jih sam ne zmorem narediti zate. Ne rabiva se pretvarjat, da nama je vseeno. Oba veva, da je težko, oba čutiva, da nekaj manjka. Tega ne bova rekla na glas, ker bi to le poslabšalo zadeve. Z molkom drživa boleči status quo. In počasi se vdaja. Bile so še vezi, pa zginjajo. Včasih sem bil vesel, ko si se mi nasmejala, zdej vem, da je to iz olike. Pretežko je bilo vse to, kar sva morala dati skoz. Pretežko, da bi lahko še kadarkoli skupaj kričala v gorah, se nastavljala slapu ali nemo poležavala v travi. Ti dnevi so končani. S teboj se jih ne da priklicati nazaj. In ni pošteno, da te vseskozi še držim na nitki in ti ne pustim oditi. Ne samo tebe, tudi mene že boli …”

Pravljica: 1099