Hladni Japonci? Ah, kje pa …

Japonci. Pridni. Delavni. Vljudni. A tudi vase zaprti. Sramežljivi. Nedostopni in tujcem hladni. Tako nekako sva pokracala platno, preden sva prispela v deželo, kjer vzide sonce. “Pa nič zato,” sva si rekla. “Japonska je lepa sama po sebi in ponuja veliko. Četudi ne bova imela stika z domačini, bova uživala neskončno.”

IMG_4077

Višje ne gre! 🙂 Masaki san in midva.

Preteklih pet dni je čopiče vzelo v svoje roke in risalo s povsem drugačnimi linijami, vzorci in odtenki. In ker eksplozivno emotivni dogodki zahtevajo strogo faktografsko poročilo, se na tem mestu poslavljam od vseh pridevnikov in pišem golo. Kronološko, po točkah.

  • Prispeva v Gokayamo, vas ujeto med Japonskimi Alpami. Sprejme naju Satoe. Sva edina gosta v hostlu. Uči naju igranja korejskih in senegalskih bobnov, skupaj igramo ukulele, gremo na poldnevni izlet na morje, skuhamo večerjo. Sushi, sashimi in miso juha. Pa seveda domači tofu, ki ga čez cesto pridno paca njena mama.
  • Greva na izlet v sosednjo vas. Štopava. Po 3 minutah nama ustavi prijazen stric, ki ne zna besede angleško in naju pelje po navodilih kretenj. Uspešno.
  • Novo jutro. Ker je bus do sosednjega mesta predrag, naju pelje Satoe. Ko naju odloži, močno dežuje. Vseeno pod dežnikom iztegneva palec in po nekaj minutah nama ustavi mlad par, ki naju pelje do mesta Takayama. Ko izstopiva iz avta, se fotkamo v vseh možnih pozah.
  • V Takayami naju prek Couchsurfinga sprejme Hiromi. Spiva nad njeno kavarno. Zvečer nama skuha večerjo, zjutraj zajtrk. Skupaj z njeno sestrično, ki je verjetno navdih vseh Murakamijevih ženskih likov, se o potovanjih pogovarjamo po dolgem in počez. Naslednji dan gremo na sushi.
  • Nov dan. Prispeva v Matsumoto. “Najina hči vaju čaka z medvedkom v roki,” je napisal gospod Masaki na Couchsurfingu. Tokrat naju je sprejela štiričlanska družina v svoje drobno stanovanje.
  • Gospa Naoko ravno danes praznuje rojstni dan, zato gremo skupaj k starim staršem. Midva sva in njih 9. Jemo tradicionalno japonsko večerjo, veliko stvari so pridelali sami: zelenjavo, miso juho, ajdove rezance. Pijemo sake. Seveda se fotkamo.
  • Nov dan. Pred tremi meseci sva se Laosu zgolj 10 minut pogovarjala z gospodom Fujito iz Japonske. Na hitro. Povedala sva iz kod sva, da greva na Japonsko. Zgooglal je “Laos Luang Prabag Slovenian blog” in naju našel. Pisal nama je mail. Dobimo se ob 10 zjutraj pred glavno avtobusno postajo v Matsumotu. Prišel je z avtobusom iz Tokya. 3,5 ure v eno smer. Dan preživimo med wasabijem, pivom in gradovi.
  • Ura je 17:21. Fujita stopi na avtobus nazaj do Tokya, gospod Masaki naju že čaka z avtom, da gremo še za eno noč k njim domov.
  • Postrežejo nama večerjo brez primere, po njej pa še sir, pršut in rdeče vino. Noro.
  • Zjutraj vstanemo zgodaj, spijemo kavo in se odpravimo na delo na vrt. Strižemo živo mejo, obiramo kumarice, namakamo riž.
  • Ko je ura 10, naju gospod Masaki odpelje na avtocestno počivališče. Poslovimo se in midva iztegneva palce. Vroče je.
  • Od nekod priteče gospodična v Starbucks predpasniku z dvema ledenima kavicama v roki. Solze v očeh.
  • Takoj za tem nama ustavi mlada družina in naju stlači s svoj že tako prenatrpan avto. Odpeljejo naju do naslednjega počivališča, saj ne gredo dalje.
  • Na počivališču spet iztegneva palec. K nama pristopi šepajoči starejši profesor fizike, ki naju sam povabi v avto in naju po zgodbicah rahlo v stilu “Čudovitega uma” odloži v mestu Kofu.
  • Iščeva prenočišča. Vse je predrago. Skoraj že obupava. K nama prisopi fant: “Vama lahko pomagam?”. Je uradnik iz mestnega sveta in skupaj hodimo po mestu, iščemo hotele. Najdemo guesthouse, ki se šele gradi. Sicer še nimava kje spati, a se ujamemo v trenutku. 5 neznancev. Odpeljejo naju do avtobusne postaje. Vsedeva se na avtobus do Tokya.
  • Prispeva v Tokyo, v “capsule” hotelu naju sprejmeta nasmejana receptorja in s polno glavo misli popadava vsak v svojo kapsulo.

Gospodična Starbucks pa midva z njenima kavicama in štoparsko tablo! Takoj za tem nama je ustavil avto in dobila sva štop! 🙂

Nekaj tam zgoraj, tam doli ali tu znoraj, kakor želite, je želelo, da se najini zadnji dnevi popotovanja pletejo s temi nitmi. Skoraj raje bi videl, da bi nama šlo vse narobe, da bi srečevala neprijazne ljudi in stradala. Tako bi si vsaj znal upravičiti odhod domov. A človek ima pač samo eno srce. In ko ga košček po košček puščaš malo tu in malo tam … jah, ne vem. Morda pa je to ključ to popolne sreče. Srce na tisoč mestih.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.