Indija mi je dala po p***i

In cetrta stvar, ki je v Indiji ne smes poceti …

Moje vodilo pri potovanjih je in se vedno ostaja, da na manjsem stevilu lokacij prezivim daljsa obdobja. Ze ko se drugic sprehodis po isti ulicici, se pocutis drugace in ko se drugic, tretjic in cetrtic z gospodom brez zob sporazumes o svojem vecernem obroku … to je pravo spoznavanje ljudi in dezele.

Dan ni obetal kaj prevec. Chai, kokos, fish curry rice, mogoce kaksna stran “Eat, Pray, Love” na vrhu velikanske skale (ki se ocitno samo meni zdi tako ogromna). Pa vendar se nisem mogel upreti: “Chris, I’d die for those oysters!”

In ni trajalo vec kot par sto sekund, da sva jo ze strumno pes marsirala tja dalec, kamor sva se dan poprej prispela z najinim skuterjem. Tri ure hoda (priznam 1 ura in 40 minut, ampak to se cuje tako zelo malo), tri ure hoda do skromnega in ediniga lokalcka na “Turtle beach”. Sef naju ze pozna, se naju spomni, prijazno pozdravi: “Some more oysters, ha, my friend?”

Prva porcija ostrig, druga, pa se nekaj ocvrtih skoljk in se “njihova” solata. Sonce ze nonsalantno pada za obzorje. “Ce vidva brez skrbi posedata, kljub temu, da vaju caka se triurna (!) pot do doma, pac dajta. Jaz vaju ne bom cakalo,” si verjetno misli. “Wannother beer, dude?” vprasa Chrisa in odgovor, tako kot ze dva dni zaporedoma se ponudi kar sam. “Why not, it’s Christmas. Today we are thinking euros, not rupies.”

Bog mi naj odpusti, za bozicno vecerjo sem zapravil 14 eurov. In jedel od 16 popoldan do 11 zvecer. In pil. Pivo, sok, bananin lasi (kot recimo shake), zganje, kerozin …

In cetrta stvar, ki je v Indiji ne smes poceti, je piti vodo iz plastenke, ne da bi povohal vsebino, cetudi si preprican, da je plastenka tvoja. V plastenki je bil kerozin, jaz pa tako pogumno …

“Sorry my friend,” je bilo edino, a nasmejano in iskreno opravicilo sefa, med tem ko je na mini ogenjcek polagal pravkar ulovljene ribice. Toliko njih, kot bi imel nekaj sto gostov. Mi pa smo bili le stirje. Midva in par iz Svedske. Na sreco njuna slabsa polovica “v prostem casu” bruha ogenj po alternativnih lokalih v Stockholmu in mi je iz lastnih izkusenj svetoval o tem, kako prepreciti zastrupitev, ce pogoltnes kaksno teh vnetljivih zadev.

Hvala prijatelj, ampak tvoji nasveti so za en drek! Dobesedno. Po tem, ko sva malo pred polnocjo legla v viseco mrezo (ki nama jo je zaradi obilne vecerje sef odstopil kar brezplacno), sej je zacelo. Ce mi ne verjamete, poglejte sami. Tukaj so dnevne temperature okoli 30 stopinj, ponoci pa se spustijo do med 5 in 10.

Leziva torej v hamaki, pokrita s prosojnim pregrinjalom (verjetno prt za mize) in drgetava. “I don’t wanna play anymore,” mi pravi kolega. “Neither do I my man, neither do I. But you know … why not? It’s Christmas.” Verjetno si je tole zadnje stalno ponavaljal tudi moj trebuscek.

Trikrat sem brezglavo odvihral po ozki potki do WC-ja. Na sreco ni bil oddaljen vec kot minuto. Prvic in tretjic se mi je se to zdelo prevec. Zebe me na polno, tece z mene, okus v ustih imam se vedno po kerozinu. Zaspati ne morem, pa ce se se tako potrudim. Zlubodranje v trebuhu mi ne da miru.

Zal mi je, da tole pisem, ampak moram deliti z nekom. Tako svinjsko mrzlo je bilo zunaj, da sem drobno hisko WC-ja na strbunk slavnostno proglasil za najbolj topel koticek na plazi in v cepeci pozi prezivel vecino noci. Vem, da je ogabno, ampak tako pac je. In ce vam recem, da sem se na glas smejal samemu sebi, ko sem se zavedal, kaksno budalo sem, mi boste tisti, ki me poznate, gotovo verjeli …

Takoj, ko je posijalo sonce, sva se odpravila na triurno (!) pot domov. Prideva v najino vasico, Mic takoj v posteljo. Spim do treh popoldan, zelodec se vedno zavraca vse trdo. Sprehodim se do lokalcka, narocim super noro dobro zelenjavno juhico, popijem se Lekadol plus C, privoscim si ingverjev caj (ki me se vedno spomni na Indonezijo) in zdaj sem tu …

Noro je. Bozic, zapisan z velikimi ledinimi crkami …

Pocutim se odlicno!

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.