“100.000 rupij,” je rekel mrk gospod in nama zaprl izhod iz avtobusa. Sedela sva na zadnjih sedežih, z malimi nahrbtniki med nogami, velikimi na strehi avtobusa. “100.000 rupij. Plačajta.”
“Ne, ne bova,” sva rekla. Prvič tako ostro. Ob najinem zadnjem pogajanju za ceno prevozov na Floresu sva se odločila, da preizkusiva sebe in njih, kako daleč lahko gremo. “Tale dekleta so prišla gor 3 ure pred nama in plačajo 100. Ne more biti isti cena za naju.”
“Vseeno je, buley,” je rekel in se delal, da naju vseeno ne razume. “Plačajta.”
100.000 rupij, 80.000 rupij. Razlika je zgolj nekaj več kot en evro, a ob nešteto takšnih situacijah na Floresu bi, sva izračunala, po 18 dneh izgubila vsaj 50 eur. Nekaj malega več za ta prevoz, pa za tole kavo, pa za ta izlet s čolnom. Pa malce več njemu, ker nam je posodil saronge, pa malce več za ojek, ker je mislil, da je bližje, kot dejansko je bilo. Malce več, samo malce več. In vedno po tem, ko je cena že zdavnej dogovorjena.
“Ne, ne bova plačala,” sem rekel s tonom, ki mu ni bil všeč in v ustih se mi je razlila grenčina.
“Plačajta,” je rekel in stopal proti nama.
“Ne, 100.000 ne bova plačala,” je rekla Katka. “Cena ne more biti ista.”
Obrazi domačinom, ki so sedeli z nama na busu so se povesili k tlom. Le tu in tam je kdo sramežljivo, malce zbegano dvignil pogled in čakal na razplet. Uf, kako v takšnih trenutkih pogrešava Indijo, katere srčnost ljudi nikoli ne bi dopustila, da se nekdo tako igra z nama. Tam so se z dvignjeno glavo postavljali za naju in najinih par centov.
Minilo je nekaj težkih minut in žila v vratu mi je utripala že premočno. Okus v ustih je ogaben in misli mi švigajo od besede “fuck”, “jebemti” do “pi*ku mater”.
“OK, lahko mi data 80.000,” je popustil na koncu.
“Prav,” rečem in mu pomolim 100.000. “Najprej mi daj nazaj 20.000.”
“Ne, ti bom dal kasneje,” reče in spet mi dvigne pritisk. Še vedno stojim z glavo pod stropom natrpanega busa.
“Ne,” rečem preveč na glas. “Zdaj!”
Končno popusti. Midva pograbiva nahrbtnike in se podava novim pogajanjem naproti. Tokrat za dva motorja do hotela.
Ni vredno. Ta misel in odlično pečena ribica ob morju sta mi spirala grenak okus. Preveč stresno je. Preveč energije gre. Preveč grdih besed in misli priplava na površje. Srčni utri je previsok in boli me glava. Za nekaj manj kot dva evra? Ni vredno, res ni vredno. Prelepo je, da bi me tole žrlo iz dneva v dan ob vsakem stiku s peščico pohlepnih posameznikov.
Pa vendar. Ravno na tem temelji njiova logika. Na naši nemoči soočenja s tem. Na moji nemoči. Morda bo šlo tebi ali komu drugemu bolje, zase vem, da pusti posledice, ki so dražje in dragocenejše od nekaj centov.
