Ja. Srečno. In srečno 2015!

“Nič ne pišeš zadnje čase.” Katka.
“Ja, vem,” odgovorim. “Nimam inspiracije.”
“Vidim, ja” pravi.
“Verjetno so krivi tile prazn…”, poskusim.
“Ne, ne,” me prehiti. “Srečen si!”
“Ha?”
“Because you’re happy!” zapoje z nasmehom. “Vidi se ti. Čuti se. Vse je tako kot mora biti. Nič te ne žuli.”
Razmišljam.
“Nisi nemiren,” še doda.

Moj dnevni urnik v Port Bartonu, pozabljeni vasici nekje med deževnim pragozdom in turkiznim morjem, je sledeč:

• 5.44 – Zbudim se.
• 5.45 – Ugasnem budilko.
• 6.00 – Stojim pod palmami in z zapletenimi fizikalnimi formulami računam, kam NE bo padel kokos.
• 6.05 – Vsedem se na izračunano mesto, prekrižam noge in začnem z meditacijo.
• 7.15 – Grem na prvi jutranji kokos. Gospod me vidi že na daleč in ko pridem do njega, je kokos že pripravljen.
• 7.45 – Zbudim Katko, jo prepričam, da skuha organsko kavico in jo v viseči mreži počakam s knjigo v roki. (Stephen King – Mr. Mercedes)
• 8.20 – Počasi se na naši terasi zbere druščina, spijemo kavico in po lužah odskačemo do mini lokalne restavracije na zajtrk.
• 9.00 – Vržem se v morje. Mirno je, le nizki valovi pozdravjajo belo peščeno plažo.
• 10.30 – Nataša (najina rusko-izraelska sorodna dušica, med dve palmi napelje slackline in godrnjanje v stilu “Ne, sej, drugače mi to ful gre, ampak zdej že res dolgo nisem počel tega” se lahko prične.
• 11.45 – “Lačen!”. Že?”. “Že eno uro!”. “Ne moreš malo počakati?”. “Lahko, seveda!”.
• 11.52 – “Lačen!”. “Greva!”
• 12.30 – Mljaskam riž, curry iz rumenih buč, rdeče feferone. Zraven limonado in za sladico dve mini banani.
• 13.00 – “Siesta time,” skoraj ukažeta najina španska prijatelja. Ubogava.
• 13.08 – Poskušam brat.
• 13.09 – Zaspim.
• 13.11 – Zbudim se in berem dalje.
• 15.30 – Spet kavica. Tista kavica pred jogo.
• 16.45 – Razgrnem joga blazino, se vsedem in v meditaciji počakam na začetek.
• 17.00 – Začnemo z jogo.
• 17.38 – V fazi padanja na tla opazujem Katko in občudujem njeno vztrajnost v pozah za ravnotežje.
• 18.15 – Večerja. V isti restavraciji kot zajtrk in kosilo.
• 19.00 – Sedimo na terasi, se pogovarjamo in se trudimo obdržati odprte veke.
• 19.45 – Popadamo v postelje. V roke vzamem knjigo. Poskušam brat.
• 19.46 – Zaspim.
• 19.52 – Zbudim se in berem dalje.
• 20.19 – Zaspim.

In do budnice razglašenih petelinov spim z nasmeškom na obrazu. Because I am happy!

In ker te dni poleg mojih možganov počiva tudi najin fotič, lahko deliva le nekaj skromnih utrinkov z otoškega silvestrovanja. 🙂