Znamenitosti gredo skozi želodec
Fukuoka. Mesto ob omembi katerega se skoraj vsak Slovenec namuzne. Prav tako mesto, ki baje nima posebnih znamenitosti in se ga ne splača obiskati. A tisti, ki to mislijo, morajo pogledat globlje. V trebušček.
Besedilo in fotografije: Jan Gerič.
Fukuoka slovi kot kulinarična prestolnica juga Japonske. Med drugim ima največ ramen restavracij na prebivalca in največ tradicionalnih yatai stojnic. Le kako bi jo lahko izpustil?
Čas je bil za kulinarično romanje in na srečo sem imel gostitelja, ki prav tako rad je oz. žre.
Gremo po vrsti.
Prvo noč smo se z družbo odpravili na mizutake. Ta specialiteta se kuha v ogromnem loncu piščančje osnove kar na mizi pred teboj. Najprej je na vrsti hladna predjed, ki med drugim vsebuje piščančji sashimi. Ja, to je tanko narezan surov piščančji file. Jedo ga samo na jugu. Ne vem, če bi ga upal poskusiti kje drugje kot na Japonskem. Je bil okusen? Presenetljivo zelo.
Potem pride mojster natakar in prinese pladenj zelenjave ter kosov piščanca, vključno z raznimi organi. Mimogrede pred tabo naredi še kupček piščančjih kroglic. Vse to se zmeče v lonec, nato pa se čaka, pije, kramlja in kasneje jamra ob okusih.
Cena? Nimam pojma, ker je vse plačal japonski doktor Hidemizu.
Naslednji je bil na vrsti ramen. Fukuoka slovi po tonkotsu ramenu, kjer je juhica pripravljena iz svinjskih kosti in je zato fino masten ter izredno okusen.
Seveda se tudi tonkotsu deli na mesta, kjer je pripravljen – hakata tonktosu je lažji s tanjšimi rezanci, kurume tonkotsu pa fino »smrdi«. Kot da bi stopil direktno v prašičji hlev. Temu primeren je tudi bogat kmečki okus. Meso na vrhu je običajno popečeno v sladki sojini omaki, perfektno mehko in nasploh za znoret.
V Fukuoki imajo tudi Ramen stadium, kjer so na enem mestu ramen gostilne iz različnih krajev japonske. Nebesa! Tako sem lahko poskusil tudi Sapporo miso ramen s severa japonske. Lažji, malce bolj kiselkast, z debelejšimi rezanci in seveda noro dober. Med dodatki je bilo na vrhu najboljše jajce kar sem ga jedel. Nimam pojma kako jim uspe.
Cena? Od 5 do 10 evrov, predvsem odvisna od količine dodatkov.
Zvečer je bil čas za tradicionalne yatai stojnice.
Tam se zbirajo ljubitelji hrane in v nasprotju z restavracijami klepetajo z neznanci, se smejijo, kričijo in pijejo.
Strežejo marsikaj. Mi smo se lotili gyoza cmočkov in raznoraznih nabodal, ki ti jih sveže spečejo in ravno v pravem trenutku dostavijo na krožnik.
Najpogostejša beseda na stojnicah je umai! oz. oishi!, ki pomeni okusno! Fukuoka slovi predvsem po nabodalih yakitori, kjer so na ražnjiču vsi možni kosi piščanca, seveda pa se uživa tudi v svežih shitake gobah, govedini, prašičjem vratu, ribah in še in še in še. Fenomenalna izkušnja, polna življenja in dokaz, da Japonci niso sramežljivi (sploh, ko spijejo pivo ali dve).
Cena? Povprečno 3 do 4 evre za par nabodal.
Pred odhodom me je gostitelj peljal še na svojo naljubšo jed – motsunabe. Zgleda imajo na jugu res radi velike lonce polne vroče jušne osnove, kjer se počasi nekaj kuha. V tem primeru zelenjava in koščki črev v prašičji župi. Spet, noro okusno, le tekstura je za moj okus nekoliko preveč gumijasto črevesna. Kaj pa predjed? Surovo konjsko meso seveda. Ker nekaj pač mora biti surovo.
Cena? 16 evrov na osebo skupaj s pijači in nekaj manjšimi dodatki.
V Fukuoki sem obiskal tudi kuharski tečaj, kjer sem se naučil pripraviti nekaj družinskih japonskih jedi (tamago omleta, piščanja rolada, miso juha itd.).
Mojstrica Mari mi je razložila, da so stvari v Kyushu slajše in načeloma lažje kot v drugih delih japonske. Miso pasta ima recimo dodan zmlet riž in malo pšenice, medtem, ko je na severu temno rjava in predvsem iz soje. Presenečen sem bil tudi nad količino sladkorja v omakicah, a naj jim bo, ker so tako okusne. In čeprav je Mari razlagala, da Japonci tradicionalno cenijo prazen prostor in manjše jedi, tega v Fukuoki ni bilo videti, saj so bile porcije običajno ogromne.
Cena? 33€ za tečaj in požrtijo na koncu.
Fukukoka bo za vedno ostala kraj, kjer mi je tehtnica prvič pokazala več kot 80 kg. Še dobro, da ne živim tukaj, saj bi iz mene kmalu lahko naredili kakšno prašičjo osnovo.
