Dobro jutro. Oba imava drisko. Verjetno je kriv včerajšnji poznovečerni tomyum. Nič hujšega, le območje gibanja je drastično omejeno. Na srečo je tržnica s sadjem čez cesto in prva indijska restavracija malce naprej. All good.
Za nama je točno 111 dni potovanja in ustrezen je trenutek, da narediva kratko finančno revizijo. In ker je to najlažje početi z neko referenčno točko, bova za primerjavo vzela najino prejšnje potovanje – 552 dni dolgo potepanje po Aziji od januarja 2014 do avgusta 2015.
Takrat sva si postavila omejitev, da lahko na dan zapraviva največ 42 eur. Le redko sva prekoračila to mejo, večinoma le na Japonskem, ki je bila najina zadnja država in kjer je bila najina mantra “boli te k****, enkrat se živi“. Tam sva prišla tudi do 70 eur na dan. Seveda je to strošek za oba in vključuje čisto vse stroške posameznega dne: prenočišče, prevoze, hrano, oglede, zabavo … Pogosto (v Nepalu, Indiji in na kakšnih odročnih otočkih v Indoneziji) nama je uspelo zapraviti tudi manj kot 15 eur za oba na dan.
Na tem potovanju sva potovalni dnevni budget povišala na 60 eur. Torej za cca. 40 %. Relativno velik skok, absolutno pa “le” 9 eur na osebo. In tole spodaj je nekaj ključnih sprememb, ki jih to povišanje prinaša v najino potovanje.
- Zapletene logistične izzive rešujeva s taksiji. Na prejšnjem potovanju se je pogosto zgodilo, da sva obtičala na točki A, želela na točko B, do koder pa je vozil le en avtubous, za katerega nihče ni vedel kdaj pride in če pride in koliko stane. Pa sva vseeno čakala. Četudi je bilo potrebno cel dan. In sva prihranila kakšen evro ali dva. Zdaj pokličeva azijsko različico Uberja, ki se mu reče Grab. Hitro, enostavo, zaupanja vredno. Morda plačava malce več, a prihraniva ogromno časa in energije.
- Privoščiva si klimo. Na prejšnjem potovanju sva si klimatizirano sobo privoščila le v indijskem Varanasiju, kjer so se temperature v tisti betonski džungli dvignile tudi do 42 stopinj Celzija. Pa še takrat je klima crknila od vročine. Dobesedno. Zdaj imava sobo s klimo, kjer se le da. Pa ne da je to pogoj, če je ni, je ni in je še vedno vse OK. Ampak doplačilo zanjo je po navadi le nekaj evrov na noč, nama pa to zagotovi znantno boljši spanec.
- Jeva več in bolje. Ej, na prejšnjem potovanju sem shujšal 15 kilogramov. Večinoma je k temu prispevala teta Indija s svojimi prepogostimi zastrupitvami, nekaj pa tudi to, da sva bila na koncu enostavno obsedena z varčevanjem. Vem, neumno, ampak takrat je bilo to za naju čisto OK. Zdaj jeva kot mala pujsega v Koruzlandiji. In še več poskušava novih stvari. Nazadnje je bilo namreč tako, da je vsak poskus moral zadovoljiti tudi lakoto. Tudi zdaj je, ne me narobe razumet, ampak če slučajno naročiva pečene kravje anuse v omaki iz gnilih mangov in nama reeees ni všeč, nimava neskončno slabe vesti, če jed pustiva in naročiva nekaj drugega.
- Oblečena sva bolje kot brezdomci. Jejžešna Marija sveta, če bi vi naju videli po pol leta prejšnjega potovanja. Noro. 🙂 Jaz v neki raztrgani majici, preperelimi hlačami, zaraščen in rahlo smrdeč. Katka v “pobruhani” majici. Super je bilo, res. Svojevrstna izkušnja, ko ti je res vseeno, kakšen si in kaj si mislijo drugi. Zdajle zgledava precej bolje. Če je majica v zadnjih izdihih, pač kupiva novo. Še vedno poceni pri tetki na tržnici, a vsaj nova je. In ne smrdi.
- Če je vstopnina, jo pač plačava. Ničkolikokrat se je prej zgodilo, da sva cel dan iskala denimo nek znan tempelj, hodila kot dva norca, se trikrat skregala vmes, lačna, žejna, zgubljena. In potem končno najdeva tempelj, pa pravi tetka pred vhodom: “Vstopnina je 1 eur na osebo.” In midva bedaka seveda ne plačava, narediva kakšno fotko od zunaj in greva nazaj. Skregana seveda. No, zdaj je drugače. Če je vstopnina razumna, jo plačava. Logično.
- Pogosto se pocrkljava. A si pa ja nor, da bi na prejšnjem potovanju šla v Hello Kitty cafe na kavo za 4 eur?! Ali pa 421 metrov visok razgledni stolp za 20 eur?!! Ali pa kozarec vina? Takrat sva si ga privoščila le enkrat in še to v Myanmaru boguizanogu. Da o tem, da bi si Katka lahko brez slabe vesti izbrala svojo najljubšo šminko sploh ne govorim. Zdajle so to za naju cukrčki, ki nama polepšajo kakšen (ne nujno) naporen dan.
- Izbirava tudi dražje destinacije. Na prejšnjem potovanju so bile v ospredju države, za katere sva vedela, da so prijazne denarnici. Indija, Nepal, Indonezija … Zdaj greva tja, kamor si želiva. No, še vedno sva izpustila mojo Ithaco (beri: Polinezijo), ker bi naju res prepošteno udarila po žepu in bi verjetno potovanje morala zaključiti prej kot načrtovano, a vseeno sva lahko brez pretežkega razmišljanja v najin načrt dodala Južno Korejo, Japonsko, Singapur (tja greva jutri :)) in ene nore otoke v Indoneziji, ki so menda raj, raj, raj za potapljanje.
Ampak a veste, kaj je pa pri vsem tem največji trik? Da kljub temu, da sva budget povečala iz 42 na 60 eur, še vedno večino dni zapraviva 42 eur. Celo manj. Le mindset sva spremenila. In na koncu se vse pogliha. Saj si privoščiva kak dan bolano drago kavico s 3D skulpturo iz smetane. Pa kaj potem? Naslednji dan bova pa cel dan preživela na okusnem sadju. Pa ne zato, ker bi želele šparat. Preprosto zato, ker nama tako noro paše.
Zdaj pa dovolj besedičenja, WC školjka kliče.