Katka je danes na najinem IG profilu objavila story in pozvala sledilce, naj zastavite vprašanja, ki vas zanimajo glede našega potovanja. Tole je bilo zanimivo: Kako se tehnično lotiva načrtovanja potovanj?
Za Katko je zelo simple. Ona vsake toliko časa malo pametuje, pripomni kakšno totalno neumestno, predlaga kakšno neuresničljivo idejo, postavi pogoj, da more bit vsaj ena Sephora na poti, da ne sme bit komarjev (resno?) … Ta del prevzame ona in res ga obvlada. Priporočam in jo posodim, če jo kdo rabi.
Moj del je za odtenek bolj kompleksen. 🙂 Evo, poskušam povzet clusterfuck, ki se v času načrtovanja potovanja (to traja med 1-2 meseca):
- Nisem v daydreaming fazi
Ta zveni zelo enostavno, ampak ni. Ko načrtujeva potovanje, sploh sedaj z otroki, je nujno, da sva pri načrtovanju poti realna. Torej, da ne samo brezglavo klikam in bookiram, ker od doma je vse zavito v mleko in med, ampak da se dejansko pri vsakem koraku vprašam, kako se bomo točno v tistem trenutku počutili in ali nam bo nekaj premalo (predolgčas?), preveč (natrpano?) ali ravno prav. To imam v mislih, ko iščem letalske karte in se odločam za tiste ob otrocih primernih urah, ko iščeva prenočišča (ali res rabimo skupno sobo ali bolje dve ločeni, da se naspimo), kako zgleda pot od letališča do hotela, a je 5 dni Bangkoka dovolj, ravno prav, premalo? Od doma se zdi, da bi lahko bil tam dva tedna, a realno nam je še vedno postalo malo odveč po 5, 6 dneh. - Iskanje letalskih povezav
Za iskanje letalskih kart vedno uporabljam skyscanner.net. In če verjamete ali ne, na tej strani preživim konkretno več časa kot na na Instagramu in Facebooku skupaj. Preverim vse možne povezave, vse možne datume, kombinacije, ure, letalske prevoznike, s katerimi letali letijo, a so vredu letalska družba, kakšen je njihov safety record … To slednje delam malo iz tega, da sem pomirjem, veliko pa iz tega, ker me to rajca.
Cene prikazane v Skyscannerju so za nizkocenovne prevoznike vedno z najosnovnejšo prtljago in tu vedno prišteješ vsaj še statoaka ali dva v obe smeri. Za ne-nizkocenovce (visokocenovci?) so cene več ali manj prave. - Iskanje možnih destinacij
Začneva vedno tako, da se odločiva za prvo, glavno destinacijo. Tokrat (in že večkrat prej) je bil to Bangkok. Upoštevava, da je let do tja enostaven, relativno ugoden, da je tam vreme ta čas dobro … Od tu dalje pa prosto po Prešernu. V enem zavihku je odprt Google Earth, v drugem Agoda (da hitro preverim, kakšna je situacija z namestitvami), v tretjem google fotke klimogramov, v četrtem Skyscanner in v petem najin blog, da si preberem, kaj sva načečkala midva, če sva na tej destinaciji kdaj prej že bila. 🙂
Moje misli pri nas so šle: Iz Bangkoga gremo v ChiangMai, ampak ne bomo šli z vlakom, ker bo naporno za tamalega, gremo z letalom, samo ena ura je. Od tam je Hanoi v Vietnamu čez cesto in tam še nisva bila. Ko si enkrat tam, je HongKong za vogalom in če te od tam kliče uuu-uuu-uuu-uuuu (Prvi komad na Frozen II soundtracku), potem je zadeva potrjena. Iz HongKonga pa je idealna povezava nazaj na Tajsko, ampak ne na Bangkok, temveč direkt na Koh Samui, kjer bomo prespali samo eno noč in drugo jutro že navsezgodaj takoj na Koh Tao. - Prenočišča
Zlata lekcija s prvega potovanja v štiri, ki smo ga izpeljali letos (2023) marca je, da res zaboga ni nujno, da iščeva in preplačava apartma/bungalov/hotelsko sobo za 4, ampak lahko brez slabe vesti rezervirava dve sobi za dva. Potem pa premikamo pohištvo, da zagradimo Arta in Lilo, miva pa, če nama uspe, smukneva ven na hodnik in klepetava tiste 4 minute, preden postaneva zaspana, ker z otroki je pač vsak dan na potovanju krat 10 od prej. 🙂
Če je prenočišče v mestih blizu javnemu prevozu, je to velik plus. Če ima bazen, kjer lahko preživimo tiste tri naporne ure, ko se nimamo kam dat, je to plus. Če ima zajtrk, da ga ne rabimo iskat nekje zunaj in po navadi preplačat, je to plus. - Prevozi
Tu ni doktoriranja. Ker imava s seboj dva malčka, poskušava čim več povezav opravit z javnim prevozom. Torej, če gre iz letališča v mesto z vlakom/metrojem, bova šla zagotovo na to. Če lahko nekam pridemo z ladjico namesto s taksijem, bova šla tako. Nikakor pa se ne moreva izogniti avtomobilom v celoti. Takrat vzameva tistga, ki zgleda najbolj varen, voznika pa cel čas vožnje gledam ko opica banano.
Pri načrtovanju dobrega potovanja ni bližnjic. Predvsem pa ne velja pravilo, da “dajmo to malo prespat, potem pa rezervirat”. Ne. Tukaj velja pravilo: “dajmo to vsaj trikrat prespat, se navdušit, se ohladit, se spet navdušit, o tem sanjat, se pogovorit z random prodajalko v Šparu, otrokom povedat za plan in gledat reakcijo … potem pa rezervirat in če slučajno rezervacija ne gre skozi, ker ima NLB tisti dan tehnične težave, potem še enkrat ponovit vajo, ker očitno je to nek znak.”
