Danes je v Hanoiu svoj 39. rojstni dan praznovala naša Katka. Bilo je 15ºC, rahlo je pihalo in na ozkih ulicah sterega dela mesta je bila gneča, kot vsak dan. Lila in Art sta po opoldanskem spancu postala najbolj ubogljiva in samo-igrajajoča se otroka na planetu Zemlja. Dan smo začeli z družinskim Happy Birthday v postelji in ga po vrhunskem kuharskem tečaju zaključili s tortico in Happy Birthday v hotelski recepciji.
Spet sem dokazal, da imava s Katko še kako prav, ko (bodočim) popotnikom svetujeva, naj ne poslušajo preveč nasvetov drugih o tem, katera destinacija je super in katera ne. Midva sva namreč kar 10 let Vietnam postavljala precej na dno najinih naljubših držav, vse zaradi tega, ker sva ga očitno obiskala ob napačnem času (po enem letu, že malce naveličana jugovzhodne Azije), na napačnem kraju (razen Hoi Ana in Ho Chi Minga sva naletala na precej tečnih ruskih mest) in s konkretno premalo dinarčkov, da bi ga lahko doživela malo bolj intenzivno (takrat sva bila že tako brez ficka, da sva jedla eno in isto in bohnedej si karkoli privoščit).

Po 4 dneh v Hanoiu je Katka splavala iz kulturnega šoka. Ugotovila sva, da je bil v največji meri posledica mešanice nenadnega mrzlega vremena (šit, a sta otroka dovolj oblečena? -> kupila puhovke in je zdaj vse super) in ekstremno kaotičnega in glasnega prometa (šit, a sta otroka na varnem? -> zdaj trobljenja skoraj ne slišiva več). V Sloveniji je pač tako, da če ti kdo trobi večkrat zaporedoma ali pa po več kot 3 sekunde skupaj, to pomeni najmanj “j**** mater, p***** p**** odj****!!!!!!”. Tukaj to pomeni “Opa, sori, tuki sem, pazi, grem mimo, samo malo, hvala, prosim, čaučau”.



Danes sva prišla iz faze Phó (njihova tradicionalna juha) in Banh mi (sendviči s pašteto, meskom in zelenjavo), v fazo, kjer sva končno vietnamski hrani na široko odprla vrata in se pustila prepričat, da je ena najboljših na svetu. Spet, 10 let nazaj sva tako šparala, da kaj več kot najcenejše hrane nisva niti pogledala. Včeraj pa smo si najprej privoščili street food tour, danes pa še kuharski tečaj v eni najbolje ocenjenih restavracij v tem delu mesta. In oboje je preseglo vsa pričakovanja. Da ne govorim o tem, da sta se Art in Lila ves čas tečaja igrala z eno pasijonko, za katero sta suvereno trdila, da je žoga.






Art se ob vsaki priložnosti dere “Sin Čao!”, kar po vietnamsko pomeni živjo. To ponovi tako pogosto in toliko ljudem, da so ga danes posneli vsaj trije in verjetno njegov posnetek že kroži med hanojskimi babicami.

Jutri nas Hanoi končno pride topla fronta, ki bo do ponedeljak konkretno dvignila temperature. Naj bi namreč v 48 urah prišli iz 15ºC na 35ºC. Boga Lila, že štiri dni jo oblačim v iste dvojne hlače in pulover, menjam samo gatke (vsak dan) in nogavice (vsak drugi dan). Noro sva ponosna nanjo, kako se spoprijema z vsem novim, napornim, glasnim, tudi dolgočasnim in za otročke zagotovo enoličnim …









Bere se super, tako da razmišljam, da se tudi midva lotiva organizirano spoznavanja streetfooda. Kje sta si našla tour? Priporočata?
Pa srečno dalje 🙂
Je lustno. Katka je to nasla nekje na googlu “hanoi street tour”. Jih je ogromno, k to ponujajo. Lahko pa tudi prek aplikacije Viator.