Vsako minuto izzamem do konca. Do zadnjega atoma vonja, okusa, svetlobe in dotika. Pocutim se prekomerno zasutega, pregorevam. Pregorevam, ker se moji mozgani pospeseno izklapljajo iz sfere domacih informacij v do danes nepoznano stanje.
Ponovno se mi je zgodilo, da so se mi zarosile oci. Kar zgodi se, ne morem verjet. So trenutki, ko dozivim “overdose” vsega in enostavno je to najlazji nacin, da se postavim v okolje, ki mi je domace in iz katerega poznam izhod. Indija me je zajela celega in ce hocem funkcionirati normalno, moram za kratek tenutek preprosto pozabiti, da sem tu. Prelepo je, prevec “intense” …
Na potovanju spoznavam ogromno ljudi. Tujih, neznanih, tistih, katerih mimika obraza ti ne pove prav nic. V oceh azijsca ne znam prebrati njegovega razpolozenja, nasmeh crnca je drugacen kot nas in nenavaden premik glave v stran Indijca mi se vedno ne zna povedati je to ja, mogoce ce, mogoce mogoce?
Ne zanm opisati obcutka, ko sva s Kaiem, copywriterjem iz Singapurja prvic zaspala skupaj v majhni majhni sobici. Ne poznam ga. Me bo oropal? Mi bo tezil? Kaksni so njegovi nameni. Poznava se sele par ur in ze si, kot dva iskalca svoje srece, deliva sobo, tam dalec nekje od doma. Majhno sobo s pogledom na glavno ulico. Naj zaspim ali raje bedim in cakam njegove namere? Je denar na varnem? Pa kamera? … zaspim. Kai je super fant. Deliva toliko skupnega, da nama dnevi letijo kot minute.
Po kopici prepesacenih kilometrov, ki jih deliva z Mumbaiem, si privosciva kino. Bollywood film Band Baaja Baraat.
httpv://www.youtube.com/watch?v=k67ErU7SeIE
Ze pred dnevi sva se zacela druzit z dvema fantoma. Zivita v slumu, na tleh, seveda. En ima poskodovano oko. Veki sta se sprijeli skupaj. Obrazeka sta umaza, crni nohti, srajca smrdi, a hkrati disi po vsem indijskem. Zobje so beli kot sneg. Povabiva ju zraven. Placava jima karti. Za naju malenkost, za njih dve uri in pol smeha. Smeha iz srca, teptanja z nogami in ploskanja.
Predstava se zacne. Projektor se ni spoznal modernega zapisa zvoka in slike, platno je rumeno. Pred njim se vedno tezka zelena zavesa. Vsi vstanejo. Ha? Na zaslonu se pojavi indijska zastava. Animacija plapolanja. Slaba animacija, a plapola se vedno. Himna. Himna je. Slisi se mrmranje v dvorani s 500 sedezi in visokimi stropi.
Dve uri in pol smeha, glasbe in vzklikanja ob vsakm kadru delcka gole koze. Zvizganje, smejanje, zvok tip telefonov. Snemajo, za domov. Za lahko noc na ulici. Tako mi pove.
Mumbai je mesto, ki te na prijazen nacin uvede v Indijo. Je precej evropsko, a po drugi strani ponuja prijeten okus Indije. Izzema me. Obramni mehanizem solzenja oci pocasi ne bo dovolj.
Sedim v majhni sobici, pred majhnim zalonom, z majhnimi zeljami. Preprosto dovolj mi je vse to, kar dajem in dobivam. Na danasnjem ogledu mesta, ki sva si ga privoscila s Kaiem in med drugim obiskala tudi rojstno hiso Ghandija, sem si kupil eno njegovih knjig. Ko tole zakljucim, se pritajeno zlijem z mnozico na stopnicah pred Gates of Indija in berem. Ne vem, kaj pise. Vseeno mi je. Zelim brati, sam, v miru. Privoscim si chai. Drugega ne potrebujem.
En mesec ne bo dovolj.
sonček