Ne morem se odločiti, kaj bi bilo prav. Naj ostanem za vedno oseba z jasno ločnico med mano in ostalimi, tudi tistimi najbližjimi … ali naj se do teh, ki jih imam rad, popolnoma odprem, jim dam sebe celega. Strah me je, da s slednjim pustim sebe izven dosega zmožnosti upravljanja dejanj, misli in čustev. Prva opcija pa mi nikakor ne diši, ker ne znam živeti brez ostalih. Prve ne zmorem, druge me je strah, pa čeprav ravno to počnem … Verjetno najbolje, da me opeče.

“Včasih čas obstoji. Se ti zdi, da ne moreš dalje, pa nočeš obstati v trenutku. Strah te je, kaj bo prinesla prihodnost in obenem te je strah, da danega trenutka ne boš uspel izkoristiti do konca. Nikoli se ne odločiš pravilno. Vsak korak dalje zaboli, vsaka neizkoriščena minuta skeli že minuto za tem. Sem mislil, da bom lahko šel preko sebe, da bom “zajeban”, pa se vedno vrnem nazaj k tistemu pravemu Micu. Sprejeti, da si takšen kot si, se ne pustiti razbolenemu srčku, je prekleto težko ……

Tista najbolj globoka, cutna in pristna ljubezen se skriva v dveh pojmih: odpustiti in pustiti oditi. To je najtezje. Premagati egoisticno plat svojega najglobljega jaza je nam, navadnim ljudem tako, vsaj tako nenaravno, kot od druzbe, ki temelji na nenasilju pricakovati znanje in vescine sankcioniranja prestopnikov. “Nikoli ti ne bom zares pustil oditi in ti mi nikoli ne bos zares odpustila. Enostavna nisva tako mocna. Oba se raje zeneva za novim, neznanim, divjim in neskoncnim. Nikoli vec ne moreva nazaj na izhodiscno tocko. Prevelika individualista sva. V najlepsem…

“Nikoli nisem bil sam. Nikoli nisem vodil. Vedno sem se premikal, kot so mi narekovali. Prenesel sem vse. Naučil sem se prenesti tudi tisto najhujše. Rad sem jih imel, ker … ker sem vedel, kaj mi dajejo. Nikoli nisem bil sam. Vedno me je vodil tvoj nasmeh, tvoje želje, vedno so me vodile tvoje sanje. Danes sem zapisal. “In srečno sta živela do konca svojih dni. Vsak zase”. In pravljica se je končala. Nikoli nisem bil sam. Danes, danes prvič zaspim sam s svojimi mislimi.” Pravljica: 1099

“… mi je enkrat rekel, da raje bežim od problemov, kot pa se soočim z njimi. moj pogled na to je drugačen in se ne začne pred dobrim letom, ko se mi je prvič zasukalo v glavi, ampak gre nazaj v leto 1996. ne bom ti razlagal, kaj je bilo takrat, mogoče veš, ampak takrat sem prvič zasovražil … po tem ko sem prišel k sebi in potem, ko sem bil postavljen v več zaporednih nelagodnih situacij sem si sveto prisegel, da nikoli in nikdar več ne bom…

“Ugotovil sem, da ne morem od nekoga pričakovati stvari, ki jih sam ne zmorem narediti zate. Ne rabiva se pretvarjat, da nama je vseeno. Oba veva, da je težko, oba čutiva, da nekaj manjka. Tega ne bova rekla na glas, ker bi to le poslabšalo zadeve. Z molkom drživa boleči status quo. In počasi se vdaja. Bile so še vezi, pa zginjajo. Včasih sem bil vesel, ko si se mi nasmejala, zdej vem, da je to iz olike. Pretežko je bilo vse to, kar sva morala dati skoz….