Priprava na takšno potovanje traja malce dlje, kot po navadi. Pa ne zato, ker bi bilo ne vem kako nevarno, drugače in zahtevno. Preprosto zato, ker če si enkrat na tem delu sveta, je pomembno, da minimaliziraš verjetnost, da boš izpustil karkoli lepega. Preprosto tako. Ne, nevem, če bom pred tem potovanjem še potoval kam. Morda nikamor. Morda bo to moje naslednje in morda bo to moje zadnje potovanje. Vem le to, da je to (trenutno) največ, kar si želim doživeti. S kom? Ne vem. Morda sam, morda…

Mešani so moji občutki. Pot je cilj. In priprave na pot do cilja so tisto, kar mi vsako jutro požene kri po žilah. Odštevam leta, odštevam mesece in dni. Včasih se ujamem, da odštevam celo minute in sekunde. Tako zelo, zelo si želim tega. To je moje vse. Pa me je po drugi strani neverjetno strah. Vložiti vsak atom moči, vsako misel in željo usmeriti v en sam cilj je lahko pogubno. Naj si ga še tako zelo želim, je tveganje preveliko. Tako kot pot, ima lahko tudi cilj…

… želja, največja, uresničljiva in vedno bližje. Ugotovil sem, da pravilno funkcioniram izključno takrat, ko vsak atom moči usmerjam v doseganje najbolj divjih želja. Ni skrivnost, daleč od tega. Korak za korakom pripravljam telo in duha za tisto, s čimer bom lahko mirne vesti rekel: “Zdaj pa lahko umrem.” Danes sem nekje v skritem kotičku trdega diska našel tole skico: Skica je nastala 27. septembra 2009. Takrat še v dvoje. Takrat še skromno. Takrat še previdno. Danes razmišljam s še manj trezno glavo, širše odprtimi učkami in hitrejšim…

Malce sem se zakopal v delo. Sem ugotovil, da v želji po 2012 ne morem zabušavat, ampak je potrebno pošteno poprijeti za delo. Zvečer, ko se uležem, razmišljam, da sem se mogoče malo “overloadal”, pa na koncu ugotovim, da se pri vsem skupaj bojim le samega sebe. Vem, da zmorem vse, kar mi je naloženo za postoriti, bojim se le, da bom samega sebe težko prepričal, da se splača. Pa tudi tukaj gre pošteno na bolje. Vem, kaj je moj cilj in pot do njega je tisto, kar…

Ko so naju lani po potovanju v Irian Jayi spraševali, če lahko pripravima potopisno predavanje, sva s Tadejo bila povsem enotnega mnenja in odgovor je bil enoznačen: ne moreva. Iskreno, nisva mogla. Imeti potopisno predavanje o potovanju na katerem so glavno vlogo odigrala čustva, skriti pogledi, vonji, okusi in bitje srca je .. nemogoče. Lahko bi predavala o najini poti, 21 notranjih letih, hrani, načinu življenja in morda kanček tudi o njihovi misteriozni kutluri, a to ni to. To ne prikaže tistega, kar posameznik doživi, ko pride v…

Se mi zdi, da v življenju še nisem bil v procesu sprejemanja tako pomembne in radikalne odločitve, kot sem v tem trenutku. Na FaceBooku imam pri opisu samega sebe napisano preprosto tole: 2012, za vsako ceno! … in res ne lažem, če povem, da so prijatelji že večkrat name naslovili vprašanje, kaj hudiča mislim s tem. Kako vem, kaj bo takrat? Kako si sploh upam karkoli napovedati? Je mogoče res tisto, kar si mislijo, da je? Ne morem vam izdati, kaj vse se mi plete po glavi, povem…

Pa mi je uspelo. Končno. Na potovanju v Venezueli sem s kamerco pridelal nekaj manj kot 4 ure posnetkov. Čeprav so me vsepovprek svarili, da še fotoaparata ni varno kazati v javnosti, mi niso prišli preveč do živega. No, priznam, da sem bil na trenutke totalno prestrašen, ampak … jebat ga! Tukaj je. Venezuela: The Movie. 15-minutni filmček o našem dvajsetdnevnem potovanju. Vse od “The murder capital of the world” Caracasa, preko mirnega, a domačega Cora, do adrenalinskih doživetij sredi Andov v mestecu Merida, pa nočnega lova na…