Po vseh pravilih, tistih zapisanih in nenapisanih, tega ne bi smel narediti. Povsem razumem, kaj je glavni in prvobitni pomen napisa “Photography strickly prohibitet”, ki visi tam ne dalec stran od glavnega templja v Ashramu. Vsekakor ne bi bilo lepo, da bi milijon turistov skaklo na okoli in ne skozi objektiv naslajalo na tistimi, ki si zelijo le miru. Pa sem v roke vsel telefon, ga naslonil na uho “ces, pogovarjam se” in se sprehodil naokoli. Naj mi prosim nihce in nic ne zameri, da sem se lotil…

Obozujem znanost. Vliva mi zaupanje, daje mi vednost, da nekaj dejansko obstaja. Da je taksno, kot znanost dokazuje, neizpodbitno, vedno zmozno aplikacije v vsakem trenutku, v vsakem prostoru. Ce dejstva znanosti kdaj izgubijo tla pod nogami, potem si ne zasluzijo tega pridevnika – znanstveno. Potem so mit, vera, usoda, upanje … Sanskrit denimo. Vsec mi je ta najstarejsi jezik na planetu (1500 pr. n. s). Ze slisi in celo vidi se drugace: Janma-mrtyu-jara-tapta-jana-visranti-dayini sarvopanisad-udghusta santyatita-kalamtika Znanost je dokazala, da je sanskrit eden najbolj resonancnih jezikov. Vsaka beseda ima…

“Sir? Hello, sir!” Vem, da ne klice mene. Zeli namrec scepec soli, ki jo je gospod na moji levi ravnokar iz svoje svetlo rdece torbe polozil na mizo. “Sir?!” Berem dalje, a s kotickom oci ujamem gospoda. Kratko postrizen, nekje v svojih petdesetih. Precej debela ocala, bolsci v prazno. Nekako v rob mize, morda pod njo. Narahlo se nagiba naprej, nazaj, naprej, nazaj. “Sir?!” se skorajda zadere gospa, naravnost v njegovo smer. Pogleda jo. “Sir, can I have a bit of salt?” Tisina, ko se ujameta s pogledi….