Pa sva spet tu. V tejle najlepši hišici sredi riževega polja v Ubudu na Baliju. Nazadnje sva tukaj en mesec preživela avgusta 2014 in ker želiva zapisati najnovejše informacije, kako poceni najeti takšen luksuz, sva se odločila, da posodobiva tale prispevek. Torej … stvar je veliko bolj enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Nama se je takrat pred dvema letoma pač usralo. Zgodba gre takole. Lucas, Američan, zaradi lažje komunikacije oddaja 8 hiš tuakj naokoli. Njegov profil na AirBnb je tukaj in vse kar morate storiti je, da…

… si želim, da bi lahko bil tam in storil vse kar je v moji moči, da pomagam. Kakorkoli že. Ne znam veliko, nisem najmočnejši, najhitrejši. Ne znam jezika in ne vem kako se potolaži otroka. Vem pa, da bi lahko dal vsaj nekaj tistega nazaj, kar so ti ljudje pred letom dni dali meni, nama. Pred nekaj dnevi je pričel bruhati eden najbolj grozečih vulkanov na svetu – Merapi. Merapi ni turistična atrakcija, ni romarska pot tisočglave množice turistov, nanj do vrha ni tlakovanih stopnic. Merapi je…

V principu sem se odločil, da na mojem blogu ne bo posiljenih propragandnih sporočil. Vse lepo in prav, če s posredovanjem nekega sporočila v določenem kontekstu pripomorem h kakšni pametni odločitvi, v sami osnovi pa raje ne. Lanskoletno potovanje naju je zaneslo tudi na otočje Raja Ampat (Štirje kralji). Da ne bom nakladal v neskončnost, je najbolje, da strica Googla povprašate po fotografijah o Raji Ampat in vam bo vse precej jasno. Skratka, Raja Ampat je otočje blizu mesta Sorong, ki leži na velikem otoku Papua, ki spada…

Tudi moja najljubša knjiga je Mali Princ, Beth. In, če se ti počutiš v vlogi pilota, ti zavidam. Sam svoje še nisem našel. Včasih sedim visoko na zidu, včasih “pijem, da pozabim, da pijem.” Ugotovil pa sem, da lahko veselje, mir in nasmeh najdem v stvareh, ki tega ne dajo vedeti na prvi pogled. Tako kot ti. Tudi ti nisi bila prepričana vame, pa si se odločila. Drugače kot bi hotel in vem, da se lahko najina zgodba konča tudi tako. Nočem, da se, a tudi ti imaš…

Ko so naju lani po potovanju v Irian Jayi spraševali, če lahko pripravima potopisno predavanje, sva s Tadejo bila povsem enotnega mnenja in odgovor je bil enoznačen: ne moreva. Iskreno, nisva mogla. Imeti potopisno predavanje o potovanju na katerem so glavno vlogo odigrala čustva, skriti pogledi, vonji, okusi in bitje srca je .. nemogoče. Lahko bi predavala o najini poti, 21 notranjih letih, hrani, načinu življenja in morda kanček tudi o njihovi misteriozni kutluri, a to ni to. To ne prikaže tistega, kar posameznik doživi, ko pride v…

Pa mi je uspelo. Končno. Na potovanju v Venezueli sem s kamerco pridelal nekaj manj kot 4 ure posnetkov. Čeprav so me vsepovprek svarili, da še fotoaparata ni varno kazati v javnosti, mi niso prišli preveč do živega. No, priznam, da sem bil na trenutke totalno prestrašen, ampak … jebat ga! Tukaj je. Venezuela: The Movie. 15-minutni filmček o našem dvajsetdnevnem potovanju. Vse od “The murder capital of the world” Caracasa, preko mirnega, a domačega Cora, do adrenalinskih doživetij sredi Andov v mestecu Merida, pa nočnega lova na…

Pa je lep dan in je FaceBook. Ja, priznam, da bi brez slednjega bil prikrajšan za marsikatero uživanje sončka. Pač, tako je, priznam. Zgubiš stike, telefonske, ne prepoznaš več skupnih interesov. Pa se je potrebno znajt. In tako smo se mi. Mislim, da se še prej nikoli nismo družili, naš izlet na Veliko planino je bil alfa. Ob potovanjih se vedno sprašujem … vedno sprašujem samega sebe, kolegi mene, domači mene, se pogovarjam s Tadejo …  je res potrebno tako daleč, zapraviti precej denarja in vsega ostalega, da…

Ceprav bi bilo verjetno bolje, da bi s temle zapisom pocakal se kaksen mesec in nato z urejenimi mislimi povzel razburkane valove v moji glavi, mislim, da je tukaj, zdajle pravi trenutek, da se izlijem. Ne rabis brati tega, res ne. Verjetno ti ne bo niti zanimivo, kaj sele vredno tvojega casa. Konec koncev je se vedno poletje in to ravno ni cas, ki bi ga bilo vredno “zabiti” pred racunalnikom. Pri nas je ura devet zvecer, tema je ze. Skoraj ze tri ure. Nedelja in temu primerna…

Vse je v glavi. Lani, ko sva se odpravljala na potovanje sem si šparovčke nastavil na vseh tistih mestih, kjer sem vedel, da se bom veliko zadrževal. V kuhinji sem si ga naredil kar iz pločevinke piva. No, jasno. Prej sem ga z užitkom spil, splaknil z vodo in postavil na vidno mesto. Vedno ko sem prišel domov in je v žepu zažvenketalo, je “prašiček” dobil za jest. Samo v tem šparovčku sem v dveh mesecih in pol nabral več kot 250 €. Vse je v glavi in…

Začel sem razmišljati s svojo glavo. Res je, da je lepo, ko lahko vse deliš z nekom, ko vse načrtuješ skupaj, a realnost je pač (recimo temu tako) kruta. Želje vsakogar, ki je kadarkoli občutil sladkosti pravega potovanja so nedvomno, da bi lahko potoval za vedno. Da bi imel tistih vsaj 500 € na mesec, s katerimi bi si pokril stroške prenoščišča, hrane, prevoza in drobnih slakosti. Pred nekaj meseci sem naletel na blog gospodične, ki ji je uspelo ravno to. In na svojem blogu Travel Happy razloži…