Saj poznaš občutek, ko imaš vsega dovolj, ko potrebuješ nekaj časa samo zase, ko bi res, res, res rad izklopil telefon in verjel, da se kljub temu svet ne bo porušil. Morda potrebuješ preprosto le tišino, morda bi rad že kočno zaključil s pisanjem diplomske naloge, morda bi se rad igral Tom Hanksa na samotnem otoku. Ko boš naslednjič obdan s temi mislimi, poglej tale seznam 6 krajev, ki sva ga pripravila ravno za te emergency situacije (in dodala še sedmega!). Pri njihovem izboru sva upoštevala predvsem to,…

V (Jugovzhodni) Aziji sem preživel natanko tri šestdesetine svojega življenja. V poljudnem jeziku se to prebre: eno leto in pol. Nekaj mesecev v Indiji, nekaj mesecev v Indoneziji, malce na Šrilanki, Nepalu, na Tajskem, Myanmaru, Vietnamu … In ker me na morje vleče predvsem dobra hrana, je stranski produkt tega tudi obilica ur preživetih na najlepših koralnih grebenih našega planeta. Za vse, ki radi pljuvate mastniće v svoje maske, sem sestavil seznam TOP 3 lokacij za podvodne dogodivščine. 1. Kanawa island, Flores Otok Kanawa je majhen hribček sredi turkiznega morja. Je v privatni…

Če nama ne bi ukradli fotoaparata, bi bilo vse skupaj že preveč kičasto. Otočje Banda sva po 10 urah na trajektu pustila za seboj. Od tam sva vzela nekaj najlepših spominov, položila pa tudi par močnih besed, da se še vrneva. Trenutno se kuhava v Ambonu. Pikajo me komarji (Katka pravi, da so tigrasti in torej tisti-ta-nevarni), dve ogromni podgani se lovita pod mojimi nogami. Spila sva že eno pivo, ni hudič, da si ne bova privoščila še enega. Kako bi se mu lahko uprl, če pa na…

Res iz srca privoščiva vsakomur vsaj nekaj dni na tem otočju. Naj ne bodo izgovor leta, za vsakega se najde kaj. Naj finance ne prekrižajo poti, saj lahko tukaj živite za desetino tega, kar sicer zapravite v “Poreču”. In naj ne bo izgovor oddaljenost in navidezna nedostopnost. Zato namreč tale kratek vodnik! 😉 Pa gremo lepo po vrsti. Preberi tudi kaj od tega Počasi Myanmaru naproti … Banda otočje pod morsko gladino 1:11 pod vodo. Dišeči Pulau Ai

Ta trenutek sva na Pulau Hatta, enem izmed manjših otokov otočja Banda, kjer je praktično samo en homestay, nekaj nasadov slastnih tropskih sadežev in (menda) noro pisan koralni greben. Menda zato, ker tole pišem še vedno en dan preden sva šla na pot na otok in še imava dostop do interneta. 🙂 Ko se vrneva z otoka Hatta, imava nekaj dni, da se vkrcava na ladjo, 10 ur na sever, v mesto Ambon, nato pa na letalo v Jakarto, na tamkajšnjem letališču preživiva noč, za tem v Bangkok za par…

Na tej fotki spodaj vidite dva otočka. Tam nekje v daljavi, ne? Prvi je Pulau Ai, tisti na njegovi levi tam čisto v ozadju (komaj se ga vidi) pa Pulau Run. V preteklosti sta oba otoka, poleg ostalih v celotnem otočju Banda, Nizozemcem in Angležem zagotavljala izjemno bogastvo s svojimi enormnimi količinami pridelanega muškatnega oreščka, cimeta in koruze. Leta, celo desetletja vojn med Angleži, Nizozemci in domačini, ki so jih sklenili pod besedno zvezo “Spice race” in so v 16. stoletju puščala krvave madeže, so svoj epilog doživela v…

Maske na glavo, snorkel v usta in plavutke na noge. Dvakrat na dan!

Na obzorju se je izza meglic risal bled obris otočka. Najprej zgolj silhueta, takšna, kot je Mali princ narisal boo, ko je pojedla slona, kmalu za njo pa še zelene palme, orjaška debla velikanskih dreves, krošnje muškatnega oreščka, globoke in slane zajede v klifh, rumenkasto bele plaže in turkizen obris koralnega grebena. “Selamat datang di Pulau Ay,” je rekla teta in z nama delila olajšanje po zaključku enourne vožnje po ne preveč mirnem morju. Dobrodošla na otoku Ai. Na otoku živi 1300 ljudi, cest ni, prav tako ni warungov…

Bilo je tako lepo, da je moralo it nekaj narobe. Po tem, ko sva iz Floresa uspešno pristala v mestu Ambon na otočju Maluku in “na hitro” kupila karto za oddaljene Kai Islands, je bilo veselje nepopisno. “Očitno nama bo res uspelo,” je rekla Katka, ki nikakor ni mogla skrivati veslja pred dejstvom, da bova po nekaj dneh dejansko na Banda Islands. “Ampak tole sva šla pa na blef!” sem rekel in sam pri sebi občutil podivjanost krvi, ki jo verjetno pozna vsak popotnik. Plan je bil preprost….

Če nama tole uspe, si dam tetovirat SDS logo. Na čelo. Naredila sva najhudejši plan, kar sem ga sploh upal sanjati. Danes sva po treh vzletih in pristanih končno pristala na otočju Maluku, nekje med Sulawesijem in Papuo. Otočjem, katerega drugo ime je “Spice Islands” in je v zgodovini (okoli 17. stoletja) zaradi enormnih nasadov muškatnega oreščka veljajo za enega najbogatejših predelov sveta. “Neumni” Nizozemci so denimo del otočka z Američani zamenjali za otoček, kjer danes leži … Manhattan. Pametno, ne? 🙂 Še tisto minuto, ko sva pristala…