Britof? Pač, britof? Še en izmed mnogih, okoli katerih se 1. novembra nabere kopica prodajalcev sveč in lahko v prometnem zamašku obtičiš do “jutri zjutraj”? Niti ne. Če boste o pokopališču v pradavni vasici Trunyan, ki je tukaj nastala še v času neolitika, brali na spletu, boste naleteli na izjave, kot so “Predrago, totalni nateg” ali pa “Smetišče na prostem” in moja najljubša “Mrtvi otroci, še zdaj jih ne morem pozabiti”. Ja. Vse to je res, a če poznaš malce ozadja tega svetega mesta, je slika precej bolj…

Vstajam nekaj čez 6 zjutraj. Bele zavese, ki zastirajo velika okna, na naju mečejo bleščeče razpršene sončne žarke in če se k temu ne bi priključili še petelini, ki tekmujejo, kdo bo glasnejši, bi mislil, da je poldan. Razgrnem zavese in če so tisti dan planeti pravilno poravnani, ujamem pogled na gospoda v tradicionalniih balijskih oblačilih, ki s cvetjem, dišečimi palčkami in ostalimi daritvami blagoslovi tempelj. Najprej ta med frangipaniji, nato še tega na najini terasi. “Selamat pagi,” se pozdraviva z nasmehom. Dobro jutro. In nič več. Gospod…