“Can we just take a look?” “No.” “Excuse me?” “No buying, no looking.” Tako je to, če si v mestu, kjer tempo vsakdana narekuje horda bogatih ruskih turistov. Bentota. Fucktota. Še vedno pa zagovarjam, da ni krivda smo njihova. Valda, če daš vsakemu otročku, ki te lepo pogleda 500 rupij, in če natakarjem puščaš napitnine v višini tedenske plače, da se raven pričakovanj dvigne. Valda. In valda, da posledično vsako nezadovoljeno  pričakovanje pusti grenak priokus in se razvijejo western občutki. Zamera, jeza. Zavist. Anyhow. Uspešno sva presegla mejo 2000 metrov in…

Pa sva tu. Na obali. Prvi teden sva se namenoma dala na preizkusnjo, zadnji teden bova samo uzivala. Jedla najboljse iz morja, pila najslajse s palm, uzivala v najlepsem. Dan v Bentoti je minil v znamenju zivalic. Krokodili, varani, zelve velike in male, kormorani … Barbi je znova prekosila samo sebe, ceprav bi se ta podvig kaj kmalu koncal zelo slabo za mini krokodilcka. Ta trenutek sva na plazi v Hikkaduvi. Nisem se mogel upreti, da ne bi ze za zajtrk narocil norookusnih skampov. Ne! Ceprav vsiololi mene…

22:00 Sva v Delhouse. Na nadmorski visini 1200 m. Odpravljava se na Adam’s Peak. Romarsko pot budistov, ki se do visine 2250 m vije skozi 5200 stopnic. Zunaj vec kot 15000 domacinov caka na velicastni trenutek pohoda. Glasna glasba, dretje, vzklikanje. Barbi je na kratko zajokala. 22:30 Verjetno kocno zaspiva. 02:30 Budilka zvoni. Vstat morava. 4 ure spanja, sedaj pa na pohod. Aha, ne se. ZUnaj lije kot iz skafa. Mrzlo je. Budilko prestavima za pol ure. 03:00 Dez pojenja. Vstaneva in se spravima na pot. 5200 stopnic….