Pagoda. Pagoda. Pagoda. Sončni vzhod. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Meglice. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Veliki baloni. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. E-bike. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Izgubljena. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Lačen. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Lačen. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda. Pagoda….

Babice so zlate. Delajo najboljše tople sendviče, najboljši kamiličin čaj in z njimi še gledanje RTL-a postane užitek. Tole je najboljšiš 10 nasvetov, ki jih naše babice dajo pred potovanjem, a žal, drage babice, žal … 🙂 Ne pogovarjaj se s tujci Čez cesto samo na zebri Umij si roke preden ješ Ne stoj na prepihu Ne kupuj bedarij Bodi doma pred temo Pazi kaj ješ, da se ti ne pokvarijo zobje Pokliči kaj mamico Pusti telefon na miru Ne hodi z mokro glavo okoli In seveda še…

There is no excerpt because this is a protected post.

“Neverjetni so,” je rekla Katka in iz kričečih zvočnikov poskušala ujeti item. “Glavnega meniha ni doma,” je z nasmehom razložil Axsai, “pa so si privoščili.” V vasi sta bili poleg glavnega samostana, v katerem smo živeli zdaj že tretji dan, še dve veliki leseni hiški, ki sta služili kot bivalni prostor za menihe in nune. Z nekaj prostora na dvorišču, lepo urejenim vrtom in seveda pisanimi budističnimi okraski. In ker je v sosednji vasi ravno te dni potekala 3 x 24 urna molitev, pri kateri so morali prisostvovati…

“Sta mislila, da bomo končali pri ocvrtih čebelah?” nama je z nasmehom dobro jutro voščil najin vodnik, zdaj že vse bolj tudi dober prijatelj Axsai. “O-ou,” je rekla Katka in sedla za mizo. Ura je bila nekaj čez šesto zjutraj in ker smo prejšnji večer izmučeni zaspali že nekaj čez osmo, smo brez večjih težav prehiteli sonce. “Pečene rdeče mravlje,” je rekel Axsai in pred naju postavil skodelico drobnih bitjec s še bolj drobnimi nožicami. “Črne mravlje niso dobre, smrdijo. Rdeče pa so malce kiselkaste in zato zelo…

“Si za nekaj drugačnega?” sem jo vprašal, ko mi je ob zajtrku prisedla z zaspanimi očmi. “Vedno,” je odgovorila, prava popotnica. “Povej …” “Na pot sem se podal zgolj trikrat,” nama je po prvih nekaj urah hoda in ob prvem postanku za čaj zaupal Axsai, najin vodnik. “Nazadnje marca letos.” Čeprav se večina popotnikov, ki zaide v te konce Myanmara, odloči zgolj za dvodnevni trekking do 10 kilometrov oddaljene vasi, sva se po tehnem premisleku in nekaj kar-bo-pa-bo, midva odločila za 75 kilometrov dolg “sprehod” skozi vasice, poti…

… in prav je tako! 🙂 Najela sva motor in se za razliko od velikih avtobusov prepolnih turistov podala na ceste Mandalaye sama. Z dvema čeladama. In fotoaparatom. In prvim ciljem, da najdeva brivca. “Can you shave me?” sem vprašal. “ခင်ဗျားေနေကာင်းရဲ့လား။,” je odgovoril. “You shave me?” sem poskusil še enkrat. “ဗမာစကား,” se je široko nasmejal. “OK,” rečem in se predam. Ne zajebavam se, ampak fantje so me imeli kot kralja. Štirje okoli mene. En me je bril in strigel, dva sta me masirala, tretji mi je umil lase,…

Moja jutranja računica, da bova vse skupaj zmogla peš, bi naju prav gotovo pokopala. Čeeeeee … se ne bi nekaj metrov stran od hotela naše prijazen Mandalayec (ja, prebivalec Mandalaya) in nama dobesedno v roke porinil dve starinski mestni kolesi. Eno s škripajočim zadnjim kolesom (Katkino), drugo brez zavor (moje). In kaj sedaj? Nič drugega, kot pogumno na tripasovnice skupaj s tavelikimi tovornjaki in novi pustolovščini naproti. Aja, no. Ni nujno, ampak zavoljo tega, da bomo na isti valovni dolžini, klikni sem in predvajaj tale komad. Saj vem,…

“Od kod prihajaš?” me je vprašal ta na moji desni. Odprl sem oči in odložil delo za trenutek. “Iz Slovenije,” sem rekel in ga pogledal. Stal je nič več kot 30 centimetrov stran od mene. Super. Očitno je odgovor zalegel. Zaprl sem oči. Končno. Zdaj, zdaj bo. “In kako dolgo boš tukaj?” je pristavil še eno vprašanje. Spet ni šlo. Ne morem, če je kdo zraven mene. “Samo nekaj dni,” sem odgovoril. “Kam pa naprej?” je hitro dodal. Rahlo se je stresel in zaprl šlic. “V Mandalay,” sem…