“Kam pa zdaj?” je rekla, ko sva zapustila čokoladne gričke. “Nimam pojma,” sem odgovoril. “Naprej.” In sva se peljala. Najin 50 kubični motorček je dajal od sebe vse zbrane atome moči in naju po (presenetljivo) elegenanti cesti peljal mimo riževih polj, rek in rečic, nasadov kokosovih palm, prašnih mest in slanih morskih vasic. Edino merilo dolžine opravljene poti je bila pekoča bolečina v ritnicah. “OK, dovolj,” je rekla nekaj čez četrto popoldan. “Za danes bo dovolj.” “Štima,” sem odgovoril in že čez trenutek ob zbledelem smerokazu za vaški guest-house zavil…

Na Boholu vsak dan dežuje. A sončni zahodi, zanimivo, so še vedno izvenzemeljski. Stric z brado, ki je kmalu po velikem poku risal ta filipinski otoček, je živel v zeleni hiši, se oblačil v zeleno, pil zeleni čaj iz zelene skodelice in ob končnem pogledu na umetnijo ujel solze v svojih zelenih očeh. Ja, oboževal je zeleno. In Bohol … Bohol je, seveda, zelen. V pričakovanju prijateljev, ki nama čez kakšen teden iz Slovenije prineseta dolgo pričakovani paket (Curaprox zobne ščetke, sveže domače majice, Milka čokolade, nove kreditne kartice…