Bilo je slabo vreme, deževalo je in pihalo. To so le trije izgovori, ki sva jih našla, da sva pobrala šila in kopita (beri: dve ukuleli in ostalo potovalno navlako) in jo z letalom mahnila nazaj na celino. Ja, z letalom. 15 ur razburkanega morja sem grede je bila dovolj nazorna lekcija na temo: “Vedno pač ni treba z glavo skozi zid!” Con Dao je otočje nekje na jugu Vietnama, kamor letno zaide morda 20.000 turistov, od tega 19.500 Vietnamcev. Bivših zaporonikov ali pa njihovih sorodnikov. Otočje je…

19 ur za tem, ko sva v obcestni restavraciji popekla debelo krastačo in nekaj trenutkov kasneje pri uličnem zobraju popravljala mojo odkrušeno petico desno spodaj (seveda gospod za to ni želel nikakršnega plačila), sva stopila na majavo ladjo in zasedla vsaj 50 cm prekratki postelji v spodnjem nadstropju. 15 ur za tem, ko sva mirni gospe v lekarni z nazornimi kretnjami in pripadajočimi medmeti razložila, da potrebujeva tablete proti slabosti in jih dobila kar cel kupček (seveda različnih barv), sva jih s potnimi dlanmi ponesla proti ustom in…