Pa mi je uspelo. Končno. Na potovanju v Venezueli sem s kamerco pridelal nekaj manj kot 4 ure posnetkov. Čeprav so me vsepovprek svarili, da še fotoaparata ni varno kazati v javnosti, mi niso prišli preveč do živega. No, priznam, da sem bil na trenutke totalno prestrašen, ampak … jebat ga! Tukaj je. Venezuela: The Movie. 15-minutni filmček o našem dvajsetdnevnem potovanju. Vse od “The murder capital of the world” Caracasa, preko mirnega, a domačega Cora, do adrenalinskih doživetij sredi Andov v mestecu Merida, pa nočnega lova na…

Dneve zacenjamo zgodaj. Ob 7. Redko kasneje. Cez dobro urico je sonce ze visoko in mocno. Po vratu ze pece in treba je splanirati dan. Po eni noci v Adicori smo se vrnili v Coro. Ja, odlocili smo se, da Adicora ne ponuja vsega tistega, kar smo pricakovali, Coro pa nam sluzi za izhodisce nadaljnjega odkrivanja venezuelskega temperamenta. Dan v Coru se je zacel precej umirjeno. S klapco iz Slovenije (slika spodaj) smo popili kaksno pivce, delili vtise, pohajkovali po mestu. 10 nas belih, v japonkah, kratkih hlacah,…

Zadnjih 24 ur razmišljam o smislu potovanj. Res, precej razmisljam. Ubistvu tolko razmišljam, da glava na koncu boli. Kaj je tisto, kar žene ljudi k potovanju. Razščistil, dokončno razčistil, sem vsaj nekaj. Vem, da je potovanje nadpomenka, ki se deli v mnogo podpomenk. Smisel potovanja za nekoga je to, za drugega spet nekaj drugega. Nič od tega ni napačno. Mogoče ravno nasprotno. Vsekakor ne gre pričakovati, da bo katarzična funkcija potovanj pri vsakomur razumljena iz prve, brez kompromisov, v detajle … Sam sodim v to skupino. Katarzično, namreč….

Nedelja je očitno posvod nedelja. Ne samo to, da stoji mesto, danes smo statični tudi mi. Pravzaprav mineva dan, ne da bi se premaknili za več kot nekaj metrov. Rešuje nas špansko-slovenski slovar in domač šnops. Ja, igramo se igrico ugibanja španskih besed. Tisti, ki ne ugane, mora piti. Precej brez pomena tale igra, ker si po dveh neuganjenih besedah itak nisem zapolnil nobene več. Opa, vem eno. Njonjo (zapisano fonetično) pomeni otročji. Yo soy njonjo. Si. Muy 🙂 pero me gusta! 🙂 Danes je dan za planiranje….

Počasi se privajamo na novo okolico. Sprehajamo se po ulicah, opazujemo, komentiramo, tu pa tam ogovorimo kakšnega domačina (večinoma takrat, ko se zgubimo). Venezuela je država precej “u pizdi” kar se tiče ekonomije, standarda in socialne oskrbe, zato povsem razumljivo ljudje na vsakem koraku “furajo” skepso. Kljub vsemu, smo še vedno trijo adijo, ki je v njihovo državo prišel bog-ve-zakaj. To, da je to njihov problem, pa je verjetno tudi edini in vse posledice, ki temu sledijo pravzaprav povsem razumljive. Venezuela je prijazna, četudi te oropajo … prijazna!…

Evo nas. Ubistvu je tale blog v prvi fazi namenjn takšni, tovrstnim objavam. Vse ostalo je zgolj priprava. Torej, po 4-urni vožnji z vlakom iz Ljubljane v Benetke, nato 3-urni vožnji z letalom iz Benetk v Madrid, potem 9-urni uživanciji na poti v Caracas in nato nočni vožnji z avtobusom iz Caracasa v Coro … smo se kočno vsedli v taksi do naše posade. No, lažem. Prijazen gospod z dekico (ja, na busu je klima napaljena na minus 40) nam je svetoval naj raje na avtobusni postaji počakamo,…