“Nič ni nemogoče,” odgovorim na kratko. In seveda suvereno stojim za tem. Seveda pa je celoten pristop k delu med potovanjem odvisen od odgovora na eno samo vprašanje: Kakšen je tvoj cilj? Če  strmiš k temu, da boš preživljal dolge urice ob štetju cekinov in prestavljanju decimalne vejice v desno, potem sem prepričan, da se bo vsakršni načrt izjalovil. Moj cilj je preprost: ohranjati možgane na visokih obratih in najti način, da ob vsem tem v novem okolju z odprtimi rokami (beri: sinapsami) sprejemajo vse nove dražljaje in…

Takole nekako, če je to potrebno, obrazložim dejanje, ko izpod kupa umazanih in že po kislo-prašnem dišečih majic privlečem svojega laptopa. Spomnim se sestanka v Sputniku nekje 3 ali 4 leta nazaj, ko sem ves entuziastičen dvema kolegoma razlagal svoj življenjski načrt, kako bi Mic šel potovat v Azijo, kako bi Mic rad imel nekaj v Sloveniji, za kar bi še vedno delal od tam, kako bi Mic rad, da je ta, sicer na prvi pogled mission impossible, njegov lifestyle. Mislim, da sta si takrat morala nadeti pokerface, da…

Moja (recimo temu) življenjska filozofija se vselej zavrti okoli enega vodila: dovoli sistemu, da ti vsili zgolj tisto najnujnejše, pri vsem ostalem sledi srcu. Preprosto tako. Ne moremo mimo dejstva, da človek danes za preživetje potrebuje nek zadosten kolaž varnosti. Ne gre. Naj se še tako trudimo, slej kot prej začnemo pogrešati tisti ogabni vonj po neštetokrat dotaknjenih kovancih in si zaželimo kakšnega “paper-cuta” s stoevrskega bankovca. Pa je zato nujno potrebno, da podležemo sistemu? Karkoli bi rekel v tem trenutku, bi ugibal. Mislim (ja, zgolj mislim), da…