Zadnjih 10 dni na Filipinih. Počutim se kot tistega lepega jesenskega popoldneva, ko smo z vrečkami (ja, vrečkami, ne košarami) skakali po gozdu in nabirali kostanj. Ura je bila 11.30, ob dvanajstih pa kosilo. Hitro, hitro, hitro. Samo še tole drevo stresemo in samo še tisti kup tamle preiščemo. Pa še s tole bodico se spopadem in še tisto listje tam odkrijem. Koliko je ura? 11.40. Še imamo čas, da pogledamo še za marelami  tam med praprotjo? Imamo, seveda. In greva pogledat še za za marele na mini otočje Camotes. Menda…

Ta trenutek lije kot iz škafa, a na srečo je ta trenutek 24 ur po tem, kar kažejo spodnje fotografije. Skupaj s potapljači smo se vkrcali na ladjico in se podali z maskami in snorkli raziskovat korale ob otoku Balicasag. Čeprav so okoli naju plavale želve, sva 50 % vsega časa pod gladino namenila gospodu Nudeibrancu, ki ga je Katka našla 30 sekunda za tem, ko sva rekla: “Daj, greva poiskat kakšnega nudiebrancha.” Preberi tudi kaj od tega Končno spet na -18 metrih Koh Tao počasi dobiva obliko….

Maske na glavo, snorkel v usta in plavutke na noge. Dvakrat na dan!

Gili otočki so trije. Vzniknili so nekje sredi ničesar. Na enem živi okoli 2.000 domačinov, na drugem le 500. Na najinem menda 1800. Najinega okoli-in-okoli prehodiš v dobri uri in najlepše pri tem je to, da ti vseskozi ponuja pogled na morje “noro bolane barve”. Otoček je koralnega izvora in na srečo tukajšnjih koralnih grebenov ni prizadejalo globalno segrevanje, niti tsunamiji, tudi ribolov z dinamiti ne. Ena večjih investicij zadnjih dni je bil nakup dveh mask za snorklanje. Računica je potrdila, da se nama to, glede na predvidene destinacije…