Ne, ne greva še domov. Če te slučajno zanima. Katka si je zlomila nogo, jaz pa sem oslepel na eno oko. Ne le to. Poleg tega sva oba dobila malarijo, jaz po vrhu še pljučnico in, glej ga zlomka, spet je tu vnetje penisa. Knock, knock, knock. Po enem letu trkava na les. Zdrava sva. Živa. Prav nič od zgornjega ni res. Knock, knock. Na srečo sva se izognila tudi vsem trem letalom, ki so padla neznano kam, ladji, ki je potonila nekje desno od Balija in najina potna…

Sediva v parku. Sonce je padlo pod krošnje zlatozelenih palm in, kot se spodobi za to popoldansko uro, je želodček glasno zaklical: “Alo, ti tam zgoraj! Boš počasi posrkbel za kakšno papajino solato?” Jaz pa kot gluh in malce zamaknjen v svoji dimenziji z mislimi povsem drugje. Buljim v ekran na telefonu. Pa malce v Katko. Pa spet v ekran. Pa Katka vame. Jaz vanjo. Želodček v papajino solato. Katka v ekran. “Kaj se je zgodilo?” me končno vpraša. “Ne boš verjela,” odgovorim in preglasim željo po papaji….

Pred natanko pol leta, sva se vsedla na letalo letalske družbe Saudi Arabian Airlines in poletela proti Šrilanki. V Sloveniji je po toplem decembru končno zadišalo po mrazu in nekje tam na Tajskem se je pričela “vojna”. Slovenska vlada je znova potrjevala vse zakone termodinamike in naši smučarji skakalci so poskrbeli za pestre nedeljske dopoldneve. Normalen začtek leta torej. Nimam pojma, kako bo na koncu, ampak v tem trenutku najinemu potovanju najbolj ustreza metafora mojega soočenja z Ljubljanskim polmaratonom pred nekaj leti. Najprej semi-intenzivne priprave podkrepljene v večjo…