Moje telo in zavest nista navajena na taksne novoletne drazljaje, kot jih nesebicno daje jug Indije, Kerala. Plus 30 stopinj, vlazno in soparno, le majica in kratke hlace, vroc asfalt, vonj po morju in malce lepljive dlani od soli. Za zajtrk banane ali papaja, za kosilo slastna morska hrana iz “tam nekaj deset metrov stran”. Fort Kochin je prazaprav otok, ki ga s celino povezuje le nekaj mostov. “Ni sans, da se zgubiva,” pravi Andrej. Pa sva najela dva lokalna kolesa, z lokalnima kljucavnicama in lokalno “belanco” in…

Sladek in kisel, zraven pa se vonj po vrocem, potnem in pekocem. Ob balzamicnem vonju pravkar olupljenih pomaranc ravno v trenutku zaustavljanja vlaka in vonju “po rocni” na se eni izmed tisocerih postaj na poti iz Goe v Kochin sem premleval sanje. Ogromno sanjam. Zivo. Slisim glasove, vidim podobe. Ne pretiravam. In ko sem zadnjo noc lezal v sobici prijazne druzine v Palolemu, sem slisal nekaj, kar pravi: “If you don’t like India, take the whole cake. If you love it, take one plate only…” Tako blizu in…