S “sotrpini”, ki jih srečujeva na najini poti, smo si edini: najlepše, kar lahko zaželiš popotniku je “čim manj zadnjih dni“. Ti so res tečnobe med tečnobami. Najprej zjutraj vstaneš, pogledaš na uro (kar je sicer prava redkost), pohitiš na zajtrk, prideš nazaj v sobo, si površno umiješ zobe in v nahrbtnik nekotrolirano tlačiš vse tisto, kar leži po sobi naokoli. Saj bi se pogovarjal, ampak so misli preveč okupirane s tem, kje ujeti bus do naslednje lokacije, koliko bo stal in koliko ga boš preplačal. Ne veš,…