Veliko je slišati o Varanasiju. Popotniki govorijo o norišnici na ulicah, travi in sežiganju trupel. Moram reči, da sem se kar malo bala tega mesta. Mi Evropejci, ki nas že celo življenje obvarujejo pred smrtjo in jo obravnavamo kot tabu, kar naenkrat pridemo v Varanasi, kjer dnevno sežgejo 300 trupel na dan. Veliko starejših ljudi veselo čaka na smrt v posebnih domovih, kjer skrbijo za njih do konca življenja. Potem pa se začne. Ko sva sedela v najinem najljubšem lassi lokalčku in srkala te in one kombinacije, je…

Ne znam si razložiti. Vsaj ne s kakšno pametno razlago. Sediva ob reki Ganges. Na nekakšnih stopnicah, okoli naju pa tisoče Indijcev. Starih, še starejših, mladih, mlajših in dojenčki. Gospe in gospodje. Fantki in punčke. Berači, menihi, policisti, poslovneži, prodajalci sadja, vozniki rikš. Množica pisanih sarijev in elegantnih kurtapajam, med njimi pa ravno-po-močnem-nalivu barve reka Ganges. Nekaj ljudi se namaka v njej samo v spodnjicah. Držijo se za verigo, da jih ne odnese tok in se potopijo. Enkrat, dvkrat, trikrat … petkrat in več. Zdaj ta. Zdaj on….