V Kyotu objstaja prav poseben predel, ki mu še dandanes utrip dajejo gejše in maike. Uličice so ozke, hiše lesene in z vseh strani diši po čaju in slaščicah. Stopnice gor in stopnice dol. Pa tale potka do tega templja in tale potka navzdol do japonskega vrtička. Spet sva ogulila podplate. Vožnje z lokalnimi busi so v Kyotu začuda še dražje kot v Ljubljani, zato se je tehtnica suvereno premaknila na stran “investirajva v hrano”. Pa sva hodila in hodila. In jedla in jedla. Že pred dobrim mesecem…