Goa je nek drug planet v Indiji. Ja, vem, ponavljam se, ampak to je pač potrebno poudarit. 🙂 Midva živiva cca. 3 kilometre stran od hrumečih plaž in preprometnih cest, ki vodijo do njih. Živiva v večjem stanovanjskem kompleksu v vasici Nagoa, obdana s palmami in raznovrstnimi pticami, ki nama zjutraj ostrijo vid in pripirajo veke. Stanovanje sva prvič najela prek spletne strani airbnb.com. Derrick je lastnik in nama ga je za 7 noči odstopil za protivrednost 9200 rupij, kar znaša 110 eur. Stanovanje ima vse, kar imajo…

Če mi tega ne bi povedala dva, ne bi verjel. Bi mislil, da so to lokalne čenče. This is all mafia. Southern part of Goa belongs to Russian, northern part to Israelis. Vse je njihovo. Prodajalci govorijo rusko bolje kot angleško, trgovine nosijo imena, kot denimo Moskva, napisi so v ruščini, oglasi so v ruščini, cene so ruske. Goa je ruska. O tem sploh ni dvoma. Na plažah ležijo James-Bond-sovražniki eden zraven drugega in se namazani z oljem prepuščajo overdose-u vitamina D. Spasiba, spasiba, spasiba.  “No, we are not Russians.” Pa…

Če bi moral izbrati en samo stvar, ki bi jo brez obžalovanja počel do mojega poslednjega pomladnega dne, bi si brez pomisleka izbral sedež na indijskem vlaku in potoval. Se premikal. Lovil slike in ustvarjal spomine. Vsak dan nove. Vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo nove. Težko je razumeti in morda še težkje povedati, ampak vožnja z vlakom je najboljši približek tega, kar je vmojih mislih zapisano kot “moj lifestyle“. Svoboden sem, pa spet ravno toliko kot me omejujejo tirnice. Presežek svobode nikoli ni OK. Beležim utrinke in…

Pravijo, da predstavitve ne smeš nikoli začeti z opravičilom, z izgovori. Začenjam z opravičilom in izgovori. Ne znam. Ne gre. Ne zna. Nikakor, pa če se še tako potrudim, ne morem prek videoposnetkov prikazati vsega tistega, kar ti lahko, potencialno, če ji seveda dovoliš, Indija ponudi. Tu predstavljena je zgolj dvodimenzionalno. Vid in sluh. Tisto, kar Indija daje prek dotika, vonja in okusa ostaja tam nekje daleč. 7000 km vzhodno od Slovenije. Tam čaka vsakega posebej. To je moja Indija: httpv://www.youtube.com/watch?v=MlZcDLxFcD8 Preberi tudi kaj od tega Indija. Foto…

Spomini so najlepši. Vedno ostane samo tisto novo, drugačno, vedno po svoje lepo. Nisem fotograf, pa vendar mi je v veliko veselje posnemati trenutke. Takšne in drugačne. Tukaj je galerija fotografij iz mojega potovanja po Indiji na prehodu iz 2010 v 2011. P.s. Blog sem malce posodobil in sicer tako, da se s klikom na fotko ta odpre, potem pa lahko preprosto pregledate vse fotke s klikom na gumb puščice desno. Preberi tudi kaj od tega India: The Movie Priprave na vlak. Zjeban Indija skozi moje oci. Drugic…

Doma, v BTC-ju sem si kupil zvezek. Crn, brezcrten, z debelimi platnicami in debelimi listi. Bom pisal pravljice, sem si zadal. Pa ne gre. Za enkrat se ne znam, ne cutim inne zmorem. A zvezek je cudezno ves popisan. Vanj zlivam misli, obcutja, bedarije, pomisleke … vse kar mi presine mozgane v dolocenem trenutku. Vceraj sem zapisal: “Zakaj ljudje raje vse zivljenje zivimo v strahu, napetosti, previdnosti in smo posledicno nesrecni, kot pa da bi raje preboleli tistih nekaj opeklin?” Danes je moj zadnji dan v Goi, cas…

Ne uletim kar frontalno s foticem. Veni, vidi, vici. Na-a. Nocem, da se me ljudje ustrasijo, me imajo za “lonely-planet-kljuka-znamenitosti” tusrita ali da pozirajo. Pocasi, cakam na tenutek. Vcasih malce porinem, pa gre 🙂 Preberi tudi kaj od tega India: The Movie Indija skozi njihove oci. Pocasi prihajam blizje Prasek na prasek

“100 rupies? No, no, no, no. Not possible!” mi pravi, tale prijazna, v zeleni saree odeta gospa ta trenutek na moji desni. Sedaj lahko z gotovostjo trdim, da sem noci v Goi prezivel v dalec najcenejsi sobici. Ze res, da imam meca odrgnjena malce pod kolenom in da sem se vsaj dva- do trikrat na noc zbudil ze na pol iz ravnotezja in na poti k tlom, pa vendar. Prihranil sem toliko, da lahko investiram drugam. Disece palcke (za ob branju na ogromni skali, ki se se vedno…

Vem, da ni pravicno do mene, do samega sebe, ampak na vseh potovanjih pretiravam v zelji po dozivljanju vsega mogocega. Za vsako uro, tudi minuto, ko ne izkusam ali okusam necesa eksoticnega se mi zdi, da zapravljam neskoncno priloznosti. Tokrat, se posebej tokrat v Indiji, sem si zadal res ubijalski tempo … Pa je rekla Indija: “Sloooow, doooooown!”, me polozila v posteljo, dala vrocine ravno za okus, zelodcek sprogramirala tako, da me vsake toliko casa spomni nase in ocem narocila, naj vsako jutro in vecer bolijo nekaj manj…

In cetrta stvar, ki je v Indiji ne smes poceti … Moje vodilo pri potovanjih je in se vedno ostaja, da na manjsem stevilu lokacij prezivim daljsa obdobja. Ze ko se drugic sprehodis po isti ulicici, se pocutis drugace in ko se drugic, tretjic in cetrtic z gospodom brez zob sporazumes o svojem vecernem obroku … to je pravo spoznavanje ljudi in dezele. Dan ni obetal kaj prevec. Chai, kokos, fish curry rice, mogoce kaksna stran “Eat, Pray, Love” na vrhu velikanske skale (ki se ocitno samo meni…